Ponedeljek, 1. 12. 2003
Katja
Če bi na ulici za mano nekdo zavpil: Ej pička! Bi mu verjetno eno primazala. In če tip precej očitno gleda v moj malo globlji dekolte, medtem ko se pogovarja z mano, bi najraje naredila isto. Če pa nekdo zapiše, da je je pička kapela, ki varuje svetnika, ki mu je moški predan, da je treba k njej s prižgano svečo in razbijajočim srcem otroka, ki se loti izkanja zaklada, je pa to nekaj čisto drugega. Razlika je v besedah, namenu. O tem in še čem bomo premišljevali ob trenutno najbolj izposojanih knjigah španskih pisateljev de la Serne in de Prade.
Če bi na ulici za mano nekdo zavpil: Ej pička! Bi mu verjetno eno primazala. In če tip precej očitno gleda v moj malo globlji dekolte, medtem ko se pogovarja z mano, bi najraje naredila isto. Če pa nekdo zapiše, da je je pička kapela, ki varuje svetnika, ki mu je moški predan, da je treba k njej s prižgano svečo in razbijajočim srcem otroka, ki se loti izkanja zaklada, je pa to nekaj čisto drugega. Razlika je v besedah, namenu. O tem in še čem bomo premišljevali ob trenutno najbolj izposojanih knjigah španskih pisateljev de la Serne in de Prade.
Ramón Gómez de la Serna: Dojke
Naslov je tako nespregledljiv, da ne uide ne pogledu in ne roki, ki seže po knjigi na polici. Dojke. Le kaj se lahko skriva za to besedo, česar še ne bi poznali? Morda žgečkljive zgodbe? Nasveti? Slike, fotografije? Ne, nič od tega.
Gre za neke vrste enciklopedijo. Neke vrste zato, ker je knjiga leposlovna in zato brez vsakršne znanstvene podlage. Pred nami se razgrnje kolaž zgodb, katerih glavna tema so dojke. Dojke in ne ženska. Kajti ženska o njih ne razmišlja, od njih nima koristi, od nje so dojke odvisne le toliko, kolikor je ona njihova zgolj nosilka, sicer pa so ugnezdene v moško domišljijo, kjer dobivajo neverjetne razsežnosti.
Neverjetne razsežnosti v domeni moškega sveta. Dojke so, pravi pisatelj, vzvišeni tulipani, cvetni biser vsega realnega. So predmet poželenja poleti, ko so prekrite s prosojno srajčko in pozimi, ko jih pokrivajo debeli plašči in ko mehka linija obrisa zgolj nakazuje njihovo obliko. Dojke peric dišijo po milu in vročini; dojke baletk nosijo v sebi silovito željo po zmagi in blišču osvetljenega odra; dojke ambasadork so spoštovanja vredne, saj predstavljajo državo; dojke stark so kot nogavice, pomečkane, starikave in boječe; japonske dojke so majcene in včasih malahitne, včasih žadaste; dojke Marije Magdalene so osupljivost njenega kesanja.
Dojke so v romanu sinekdoha, zamenjava dela in celote, ženske in dela njenega telesa. V množici vseh fantazij in želja smo tako zasuti s kipenjem in prekipevanjem opisov oblik, velikosti, vonjev in barv, da nehote pričakujemo zgodbo, ki bo šla čez rob in pahnila knjigo v oddelek z napisom pornografija. A to se ne zgodi. Kljub neverjetni razsežnosti de la Sernove domišljije ta nikoli ne postane ženski žaljiva ali obscena. Zgodbe so erotične, to vsekakor, a ta erotičnost je vendarle hkrati subtilna in prežeta z ognjenivito špansko naturo pisatelja.
Juan Manuel de Prada: Pičke
Če dosti hodite v kino, potem veste, da se prerado zgodi, da so drugi, tretji in vsi nadaljnji deli filmov običajno slabši od prvega. Se pa to lahko zgodi tudi v literaturi. De Prada, mlajši baskovski avtor, skuša nadaljevati tam, kjer je de la Serna končal. Le da se de Prada po ženskem telesu pomakne malo nižje in za cvet ženskosti uporabi besedo, ki so jo pri nas prevedli s pička. Zagotovo beseda, ki ne zveni nežno in prikrito erotično, beseda, ki ni žgečkljiva, ampak s svojim zvenom zareže in medias res, v samo bistvo.
Roman sledi preobrazbi erotičnih nedolžno muzajočih se tem v sodobne brez dlake na jeziku in vključi v svoje zgodbe tudi teme, o kateri v Dojkah nismo brali. Prikrita nekrofilija, travestiti, lezbijke, bolezni in bolečine ... Vse je vtkano v zgodbe, ki nas s svojo surovostjo malo šokirajo; čeprav to verjetno ni bil pisateljev namen. Tako z nedolžnimi fantiči pogledamo pod krila izložbenih lutk, spoznamo, kako si moški predstavljajo našo prvo menstruacijo, presedimo večer z moškim, ki ponoči gleda zakodirane erotične filme, občutimo bolečino vrvohodke, ki ji na vrvi spodrsne in se razkrečena ujame nanjo.
So zgodbe, v katerih se razkrije neverjetna jezikovna zmožnost metaforičnega ubesedovanja domišljije, zgodbe, ki dajo vedeti, da je pisatelj res pravi pisatelj in ne nek pregovorno pokvarjen prasec, ki s pisanjem izživlja svoje fantazije. So pa tudi zgodbe, ki so na meji tega, čemur bi rekli spodobno. Zaneseno razmišljanje o pičkah utopljenk in vaginalnem herpesu teniške igralke pač ni ravno vsakdanje. De Pradove zgodbe so namigi na seks, ki ga nikoli ne ubesedi, so prikriti vrhunci, ki jih nikoli ne doživimo, vse je prikrito namigovanje, zaradi katerega bomo prihodnjič, ko bomo na koncertu zagledali zamaknjen pogled čelistke, pomislili na marsikaj.
Če potegnemo črto in naredimo primerjavo obeh del, najdemo povezovalne elemente in tiste, ki ju ločujejo. Glede na to, da sta pisca obeh del moška in da sta deli trenutno eni najbolj izposojanih knjig v knjižnicah, se postavlja vprašanje - kdo so ti navdušeni bralci? Oziroma kdo naj bi bili? Moški ali ženske? Za čigav užitek so napisane take knjige? Da bi se ženske bolje spoznale ali da bi nas bolje spoznali moški?
Lahko pa da pisatelja o takih vprašanjih sploh nista razmišljala in sta ciljala na oboje. Kar bi ne bilo za današnji čas nič nenavadnega. Če na jumbo plakatu v reklami za žensko spodnje perilo vidimo le v nežne čipke oblečeno seksi manekenko - komu je plakat namenjen? Moškim poželjivim pogledom z mislijo "ja, tole bi bilo super darilo" ali ženskim tihim vzdihom "bi bila tudi jaz videti tako v tem perilu?" Kakorkoli stvari pogledamo, plakate ali omenjeni knjigi, pri obeh gre bolj ali manj za isto stvar. Za služenje denarja s pomočjo prikritega ali očitnega namigovanja na seksualnost. V našem primeru na žensko seksualnost. Bi za založbo, ki izda knjigi z naslovom Pičke in Dojke rekli, da ima jajca, ker si to upa ali bi rekli, da so v tem videli dober zaslužkarski potencial, ker so nove, provokativne stvari vedno privlačne?
Kar nas, inteligentna pokonci stoječa bitja na dveh nogah, loči od živali, je (med drugim) tudi domišljija. Ali bolje rečeno dodajanje vsebine stvarem, v našem primeru stvarem, povezanimi z užitki. V času evolucije človeka se je spreminjal tudi način reprodukcije. Od začetne zgolj intencionalne do take, o kakršni govorimo danes. In ta je povezana z užitkom. Gonski del je ostal v vsakem izmed nas, začele pa so se dodajati vsebine, užitek je postal pomembnejši od zgolj namena ohranjanja človeške vrste. In spreminjala se je tudi vloga spola. Od dolgolase robustnice v obleki iz medvedjega kožuha prek do vratu zapete devičice v sedmih krinolinah mimo rdečelične gospe v fertahu smo prikorakale do imidža v poslovne ženske v črnem kostimčku. Zapeta, odkrita, razkrita, pokrita telesa pa so, ne glede na stoletje, ki ga izberemo, burila in razvnemala moško domišljijo.
S.K.: Ženska. To so ženski spolni organi in to je moja prva asociacija.
D.S.: Pomislim na eno družbo dedcev, ki se pogovarjajo o pičkah.
G.Z.: Joj, ne vem. Recimo nudo plaža!
M.K.: U, pomislim na eno tako blazno dobro hudo orgijo.
B: Pička - pomislim na šop dlak in lepo mednožje. Dojke pa to, kar pač pomeni v slovarju.
Recimo, da je bil čas seksualne revolucije tisti, ki je obrnil stvari na glavo in ženskam omogočil svobodnejši vdih brez tesnih modrčkov in korzetkov. Ženske so postale enakovrednejše moškim, vedno manj je bilo tabuiziranih tem, vedno bolj prizanesljivi smo postajali do vseh variant in možnosti spolnih oblik in fantazij. A dejstvo je, da kljub močni prisotnosti feminizacije še vedno živimo v svetu, ki mu dominirajo moški, ki regirajo (ali pa vsaj skušajo) skoraj vsa področja, ki si jih lahko mislimo. Politika, gastronomija, oglaševanje, ekologija in kaj vem kaj še. In če se navežemo nazaj na temo dojk in pičk, ugotovimo, da so - kaj pa drugega - tudi vsi "svinjski" vici in dovtipi večinoma v domeni moških.
G.Z.: Sta jež in krt, ki slabo vidi. Pa krt išče ježa po nudo plaži. Koplje spodaj po mivki, pa prileze ven in pošnofa: "Jež a si ti?" Pa nč. Spet koplje, koplje, pride ven, spet pošnofa: "Jež, a si to ti?" Pa spet nič. Pa naprej koplje in pride ven ravno tam, kjer leži ena naga pička. Pošnofa: "Jež, a si mrtev?!"
Ne bi mogli reči, da se, kar se spolne domišljije tiče, med seboj zelo razlikujemo, zdi se le, da je ženskam dovoljeno manj kot moškim. In če dva dedca napišeta knjigi o dojkah in pičkah, je to čisto nekaj drugega, kot če bi ženska napisala knjigo z naslovom, recimo kurci. Morda zato, ker se večina žensk precej manj ukvarja z moškimi spolnimi organi; verjetno tudi na ulici ne usmerjamo pogleda malo nižje od pasu, česar za moške poglede, ki se kar preradi nalimajo na ženski dekolte, ne bi mogli reči. Od teh mimobežnih pogledov do takih, ki so vsiljivi, vsi pa, kakor da bi hoteli o dojkah izvedeti nekaj več, nekaj, kar se bo razkrilo njim, moškim. Enostavno zato, ker jih ženske jemljemo (po mnenju moških!) preveč kar tako, samoumevno. V knjigi de la Serne je zgodba, v kateri moški vpraša žensko, kaj čuti v dojkah. Ona pove, da bo nad odgovorom gotovo razočaran, in ker vztraja, mu razodene resnico. Da čuti hladnost, skorajda ničen občutek. Da ne občuti viharnega in drhtečega veselja, kadar moška zaslepljenost z dotikanjem dojk traja predolgo. Ni vročične ekstaze, telo se ohladi. Tako pravi zgodba. In se konča - oh kako tipično! - s silnim razočaranjem in odhodom moškega. Oh saj ne, da so nam te stvari nepomembne, le malo bolj smo indiferentne do njih, kot si verjetno misli večina moških.
Če bi bili malo zlobni in bi ugibali, kaj si misli Freud o de la Serni in de Pradi, bi ta verjetno rekel, da sta ostala na eni začetnih faz otrokovega razvoja, ki mu že do adolescence manjka kar nekaj let. De la Sernova fiksacija na dojke je značilnost oralne faze, ko se libido sprošča na področju ust in zadovoljstvo povzroča draženje ustnega dela. De Prada pa z osredotočanjem na pičke ostaja otrok na ravni razvoja v času falične faze. Ampak moškim se govoriti o tem ne zdi otročje in nezrelo. Sploh ne.
S.K.: V družbi se bolj pogovarjamo o joškah in o riti ... O pičkah ne toliko. Ja, če pride kaka mimo, se komot pogovarjamo o tem, kako kej zgleda. Why not?
G. Z.: Ej, to je čist normalno, vsakdanje!
Vendar pa vemo, da sta pisatelja odrasla moška, intelektualca, pa sta vseeno napisala knjigi o dveh stvareh, ki sta obsesiji večjega dela moške domišljije. Lahko bi rekli, da sta dala vsem dojkam in pičkam tega sveta literarnost. Literarnost, ki želi biti ne-pornografska. Taka je na primer literatura Markiza de Sada ali pa Henryja Millerja. Zanjo je značilno predvsem podrobno in s preverjenimi besedami zapisano opisovanje spolnih organov in občevanja, draženja, vzburjanja, skupaj z vzdihi, opolzkimi besedami, ekstatičnimi kriki, šepetom ... skratka vsem, kar podžiga receptivno domišljijo, tisto domišljijo, ki temelji na vizualizaciji stvari in ne toliko na občutenju in čutilih. Taka domišljija, temelječa na slikah, je bolj značilna za večino moških.
De la Serna in de Prada pa v svojih knjigah nista zapisala zgodb v namen fizično seksualnega užitka, ampak se zdi, da gre predvsem za z naslado povezan občutek, ki ga povzroči zadovoljstvo ob odkrivanju nečesa, kar ni njuno, kar ni moško. Ni del njiju, pa se vseeno zdi, da stvar poznata, le da z drugega zornega kota. In da želita opisati in zapisati vse, kar sta doživela, ali pa kar sta želela doživeti in je ostalo zgolj v njuni domišljiji. Zašepetane skrivnosti dojk in pičk sta zakrinkala s humorjem in ironijo, prepletla v metafore in ode in ju povzdignila nad mediokritetno moško miselnost s tega področja. Zelo navdušujoče, kako najti način, da stalno uporabljaš besedo recimo pička in pri tem ne žališ ženske. Literatura je enostaven odgovor na to, ampak tudi to je treba znati. In de la Serna in de Prada znata.
Nekaj, kar bi z objektivnega in distanciranega vidika lahko opisali kot organ, ki je sestavljenim iz mlečnih žlez, ki jih obdaja maščobno in vezivno tkivo, pa na drugi strani organ, ki obsega labia majora z znojnicami in lojnicam, znotraj katerih ležijo labia minora in obkrožajo vhod v introitus, sta prepesnila v cvetna venca z vboklinami, razprta cvetova s pestiči, veličastna in nepozabna in v tisto težišče telesa, ki zna kot živo blato zgrabiti nepazljivega popotnika, da se začne utapljati v njeni neskončni mokroti.
Pisatelja ne opisujeta popolnosti in je tudi ne iščeta. Imata vsak svoje najljubše, sicer pa prednost dajeta občutkom, ki nastajajo ob odkrivanju teh intimnih ženskih delov. Delov, ki ju imata izključno za ženska organa. O kakšnih silikonskih vsadkih ni govora (čeravno jih v času nastanka de la Sernove knjige tudi še ni bilo), tudi o izboljšavah ne. Kar je, se sprejme. Ne da se umetno popraviti ali nadomestiti. Če ženska nima velikih dojk, ji semena za rast ne bodo pomagala, pravi de la Serna v eni od svojih zgodb. In de Prada zapiše o travestitu, ki je po sedmih operacijah ugotovil, da mu njegov organ vedno znova zraste nazaj, kot plevel. Narave se ne da zgoljufati, lahko pa jo opišemo v njeni najlepši luči.
Z metaforično literatizacijo zapolnjujeta številne fantazijske konstrukte in tako predelata in obdelata malodane skoraj vsak tip ženske - device, vdove, plavalke, prostitutke, nune, tete, sosede in tako naprej. S številom zgodb in raznolikostjo opisov očitno postavljata kvantiteto pred kvaliteto. Kvantiteta stremi k iskanju boljšega, popolnejšega od trenutno obstoječega, česar pa pisatelja ne počneta, kot smo ugotovili malo prej. Lahko pa izvira iz preproste naivne radovednosti. In res se zdita de la Serna in de Prada kot otroka, osupla in navdušena nad množico nerazkritih skrivnosti. Skrivnosti, ki so morda čakale, da nam jih razkrijeta prav onadva.
S.K.: Vprašaš žensko, če ve, kako je zdravilo, da bi ji zrasle njene male joške. Navadno odgovori, da ne ve. In ji rečeš, naj se vmes med njima drgne z WC papirjem. Ker če je delovalo na njeni riti, mora tudi na njenih joškah!
Moški bodo vedno imeli več za povedat o tem, o tem sploh ne dvomimo. Pomembno je le, kako to povedo. Tako, da bo všečno tudi ženskam. In to je odgovor na vprašanje z začetka pisarij – komu sta namenjeni knjigi. Kar zadeva temo, o kateri govorita, zagotovo moškim. Zaradi načina, kako sta napisani, pa tudi ženskam.
Komentarji
komentiraj >> [brez naslova]
faith [02/12/2003]
Koncno ena klofuta moškim sovinisicnim vicem! Zelo pohvalno.LP
odgovori >>
Re:
jaka [23/11/2006]
kretenizem
odgovori >>
[brez naslova]
Pero&druzba [02/12/2003]
dober tekst!! take teme vedno zažgejo,sploh od bejb napisane. hočmo še!
odgovori >>