Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PETER EVANS QUINTET: Ghosts (More is More Records, 2011) (ponovitev 30. 4. 2011 ob 00:30) (1573 bralcev)
Sobota, 23. 4. 2011
Tit Podobnik



Pred nastopom s svojim kvartetom na letošnji izvedbi festivala Jazz Cerkno si privoščimo zadnjo stvaritev trobentača Petra Evansa, tokrat s kvintetom ... (v celoti!)
* Peter Evans je najverjetneje eden tistih trobentačev, ki ga je fino imeti pri ušesu. Že akademsko ozadje mu nekako narekuje bolj sproščen pristop h glasbi, saj je konservatorij za glasbo Oberlin v Ohiu znan predvsem po celem kupu študentov brez diplome. To sicer ne pomeni, da sam šolanja ni zaključil, a tam menda dajejo prednost glasbi kot umetnosti in razvoju lastne identitete glasbenika. Kaj pa to dejansko pomeni, lahko samo ugibamo.

Moja misel bi nekako šla v smeri, da se ne ukvarjajo toliko z okvirji in smerjo, v kateri se bo nek glasbenik profiliral ter s tem vstopil v določen godbeni milje. Lahko bi se reklo, da se tam vzgaja nekaj, čemur po domače rečemo umetniška svoboda in česar se ohole glasbene akademije preverjeno otepajo. Najbrž bi slednjemu tudi kateri od domačih glasbenikov znal pritrditi. Kakorkoli, Oberlin je glasbenemu svetu dal, denimo Eight blackbird, Moppo Eliotta, Carlo Khilstedt, Neda Rothenberga, pa bobnarja Briana Chasea iz Yeah Yeah Yeahs in Jona Theodorja iz The Mars Volta. Seveda je seznam dosti daljši, a že kot takšen nekako oriše, v kako umetniško sproščenem okolju, če se lahko nekoliko poenostavljeno izrazim, se je brusil Peter Evans.

V tem duhu se razvija tudi večina njegovih sodelovanj in dosedanjih izdaj, ki jih navkljub njegovi relativni mladosti ni malo, a pustimo to za kakšno drugo priložnost, ki bo nedvomno prišla. Pred nami je prva izdaja njegove letos ustanovljene založbe More Is More, pomenljivo naslovljena Ghosts. More Is More je sicer tudi naslov njegove solo plošče iz leta 2006, izdane pri PSI, če ime morda prebudi kakšen zaznamek. Ghosts pa je plošča, kjer Evans na sledi kolaboracij z Evanom Parkerjem in solo rabe elektronskih pomagal svojemu kvartetu priključi še notesnik vedrega manipulatorja Sama Plute. Kvartet je sicer bolj fluidne narave in poleg Evansa je stalni član zasedbe le še basist Tom Blancarte, bo pa potencialno enaka postava kot na plošči in torej minus Sam Pluta letos nastopila na 16. Jazz festivalu Cerkno. A pojdimo k dejanski izdaji.

Že prej se Peter Evans na žanrske okvire ni kaj prida oziral. Kot član zasedbe Mostly Other People Do The Killing je celo teroriziral bebop, tokrat pa ga s svojim kvintetom še dodatno pregnete. Nekateri so muziciranje na tej plošči že posrečeno poimenovali kar chop-bop, s čimer bi se dalo strinjati. Ne toliko zaradi kakšnega evidentnega rezanja, ampak bolj členjenje tistih kosov bopovske estetike, ki se bendu v nekem trenutku zazdi relevantna za skupinski izraz. To delo v glavnem pade na Sama Pluto, ki s sprotnim procesiranjem in dodajanjem nevsiljivih efektov razsloji tiste najbolj očitne bopovske nastavke, ki se Evansu, Tomu Blancarteju, Charlesu Homsu in Jimu Blacku izvijajo iz instrumentov. Čeprav kompozicije ne ubežijo premisi tema - improvizacija - tema, jih njihov osrednji del še vedno drži kanček nad predvidljivostjo, procesiran, celo glitchevski zvok pa v historični žanr vnaša precej svežine. Upal bi si celo trditi, da tudi kakšnega zapriseženega purista, če mu ni ime ravno Wynton Marsalis, tovrsten obhod ne bi zmotil. Še več, s tem kvintetom bi Evans znal marsikomu odpreti razgled in ga zvabiti v zvokovno bogatejši jazz, čeprav v tem še zdaleč ni prvi. A morda je mera te subtilnosti in dostopnost naknadne elektrifikacije, ki se izraža skozi celotno ploščo Ghosts, ravno prava.

pripravil Tit Podobnik


Komentarji
komentiraj >>