Ponedeljek, 25. 4. 2011
LukaZ
Slowcore? (v celoti!)
* Ameriški trio Low iz Minnesote že vse od zgodnjih devetdesetih ustvarja povsem samosvojo glasbo, ki je rockersko ekspresijo približala na rob tišine s tiho, šepetajočo zvočno dinamiko, v sebi skrajno prepustno, polno dramatičnih in intenzivnih premolkov, ki so tihim zvokom okleščenih tolkal, basa in kitare ter vokalov podelili isto mero rezkosti, donečnosti in ostre intenzivnosti, značilne za njihove hitrejše in energične ter bolj hrupne punk rock kolege. Ravno zaradi te močne izpovednosti so njihovo glasbo nekateri označili za slowcore. Počasnost in mehkobnost so Low v zadnjih letih nadgradili z intenzivnejšo melodičnostjo, ki jih še vedno vodi v otožno zveneča sozvočja. V ta zven so tokrat skušali vnesti upanje, humanost, odgovornost drugega, ki se razpira skozi pogled, v katerem uzremo sebe, skozi ta soodnos pa se razpre svojstvena etična dimenzija.
Nova plošča Low je bila v tem kontekstu posneta v dveh prostorih, v prostorni cerkvi, zvočno obdelana pa je bila kar v intimnem okolju domačega stanovanja. Oba prostora v prenesenem pomenu poosebljata njihov zvočni in lirični izraz. Poosebljata preplet prostora skrajne intime in hkrati širšega prostora, v katerem ima posameznik odmerjen svoj prostor v božjem kraljestvu. Oba tvorna člana zasedbe, kitarist in pevec Alan Sparhawk in njegova žena Mimi Parker, vokalistka in tolkalistka, sta namreč aktivna člana mormonske cerkve. To je hkrati prostor krhkosti in suverenosti, prostor vere in dvoma, ki odzvanja iz vsake plošče Low. Hkrati pa je to prostor širšega zvena, pritajenega odmeva, ki odzvanja v desetih intimnih pesmih pričujočega albuma. Vanje Low občasno vključijo tudi zvočnost sakralnega, ki se v skladbe vtira v obliki harmonskega večglasnega petja in zvoka cerkvenih orgel. Osnova pesmi pa ostajajo bobni, kitara, bas in prepletajoči se vokali, vpeti v ogolelo ogrodje, ki tokrat skozi odmev dobi polnejšo in s tem tudi toplejšo zvočnost. Prav odmev že dlje časa glasbi zasedbe Low dodaja širšo dimenzijo. Najprej je k temu prispeval tudi odebeljeni bas Steva Garringtona, ki je na zadnjih ploščah začel uporabljati fuzz efekt za razpršitev njegove zvočnosti. Odmev pa je tisti element, ki ga bend ubesedi v obliki skrivnosti kot element, ki prihaja od zunaj. Povejmo to z besedami Alana Sparhawka: 'Na zadnjih nekaj ploščah se soočamo z nečim, kar je zunaj nas'.
V tem Alan ne zaobjame zgolj zvočnosti zasedbe, ki je ostrino in bolečino ogolelosti zamenjala za toplejši zven, pač pa tudi prej omenjeno etično komponento, ki se odstre v skladbi 'Especially Me'. Ta ob preizpraševanju odnosa in zavedanju, kam gremo, najprej to zavedanje postavi v polje dveh oseb s težiščem na prvi osebi, ko pravi: 'especially me and probably you', na koncu pa pogled obrne z 'definitely you'. C'mon je tako nekakšen etični krik v obliki šepeta, ki odzvanja v mirnem večglasju in predstavlja angažma v tipični maniri zasedbe Low, ki navdušuje s še eno premišljeno, a hkrati čustveno in izrazno močno ploščo.
pripravil Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >>