Bristol že desetletja uživa sloves mesta glasbe in umetnosti nasploh. Če naštejemo samo nekaj imen, kot so Massive Attack, Portishead in Tricky, nam je lahko jasno, zakaj se Bristola drži tudi naziv mesta triphopa. Če temu dodamo Ronija Siza in DJ Krusta, je očitno, da je po bristolskem podzemlju svojčas haral drum'n'bass, ob omembi Banksyja pa postane jasno, da mesto ne prekipeva samo od glasbenih ustvarjalcev, ampak da dobesedno šprica s kreativo. Prav zaradi tega se tja odpravi veliko še neuveljavljenih glasbenikov, pot pa tja odpelje tudi mnoge glasbene navdušence. Glasbeno plodnost Bristola dostikrat povezujejo s pisanostjo mesta, saj je tam precejšnja skupnost priseljencev s Srednjeameriškega otočja, ki je svoj čut za reggae in dub vtkala v tkivo tega mesta. Poleg tega pa je Bristol tudi univerzitetno mesto, v katerem študentje verjetno skrbijo za stalni dotok svežih idej.

Po samouničenju drum'n'bassa oz. konkretni komercializaciji te glasbene scene in po razcvetu triphopa je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo mesto vzcvetelo v novem zvoku. Kljub temu da se večini pri nas še vedno tako zdi, pa ta zvok danes nikakor ni več nov, a v Bristolu še kako živi. Govorimo seveda o dubstepu, ki se je rodil v londonskem podzemlju v začetku tretjega tisočletja, takoj za Londonom pa ga je tudi Bristol vzel za svojega. Ne glede na to, v kakšnih različicah lahko dubstep slišimo danes, ko je prodrl v mainstream, pa je produkcija neskomercializiranega zvoka te zvrsti še vedno ogromna.

Morda je ravno v želji po tem, da bi ta zvok približali čim večji masi ljudi, bristolska vodilna dubstep založba Punch Drunk izdala kompilacijo z naslovom Worth the Weight - Bristol dubstep classics, ki jo bomo danes v oddaji Razširjamo obzorja predvajali le delno, saj obsega dva cedeja. Izdaje na cd-jih so znotraj dubstepa precejšnja redkost, saj ta goji veliko ljubezen do kvalitetnega zvoka in posledično vinilov. Ravno v tej ljubezni do vinilov se sicer kaže kultura zvoka, ki jo dubstep goji, saj se zvok na ustreznem zvočnem sistemu ne more primerjati z nizkokvalitetnimi mp3-ji, ki sub base preprosto odrežejo. S tem pa se tudi izgubi večina čara te glasbe. Naklada vinilov običajno ne presega 300 izvodov, največkrat pa ti vključujejo le enega ali dva komada, zaradi česar je tovrstno zbiranje muzike precej drago, kompilacije pa zato več kot dobrodošle.

Kompilacija založbe Punch Drunk, ki jo vodi Tom Ford alias Peverelist, eden od pionirjev tamkajšnjih dubsteperjev, je prerez bristolske produkcije dubstepa zadnjih petih let. Založba je od svojega nastanka leta 2006 poleg Pinchevega Tectonica vodilna izvoznica bristolskega dubstepa in sorodnih žanrov. H kompilaciji so poleg Punch Drunka komade prispevale še založbe Ascenscion, Skull Disco, Tectonic, Soul Motive, Earwax in druge, kar kaže na željo po predstavitvi čim večjega števila producentov iz tamkajšnje scene in hkrati dokazuje sodelovanje med producenti, ki so najpogosteje tudi ustanovitelji založb. Te naj bi bile za mlade ustvarjalce precej odprte in dostopne, kar velja tudi za klubovje, saj izmenjava komadov in idej poteka prek cdr-jev, ki se jih enostavno dá dj-ju in tako se kreativna komunikacija začne. Značilna je tudi odprtost scene, ki z zanimanjem sprejme mlajše producente in dj-je, saj se ustvarjalci verjetno še zavedajo dejstva, da je večina tako tudi začela. In prav v tem se Slovenija močno razlikuje od Velike Britanije.

Kompilacija Worth the Weight pomembnost in uveljavljenost posameznega producenta odraža že v številu komadov, ki jih je ta prispeval k njej. Tako se Pinch, ki smo ga s komadom Lazarus slišali prvega in velja za neke vrste šampijona bristolskega dubstepa, predstavi kar v štirih komadih, sledijo pa mu Peverelist, Joker in drugi. Med prvim in drugim cd-jem je precej očitna razlika, saj je glasba na prvem neprimerno temačnejša, počasnejša, lahko bi rekli kar transvzbujajoča, kot je to sicer značilno za produkcijo Pincha, Peverelista, Headhunterja in recimo Gatekeeperja. Na drugem cd-ju so komadi Jokerja in Jakesa, ki smo jih danes že slišali; skupaj z Guidom in Dubkasmom se ločijo od zvoka na prvem ploščku kompilacije v tem, da ti producenti uporabljajo več glitcha, igračkastih zvokcev, trših wobblov, zaradi česar je ta muzika tudi bolj plesna.

Za kompilacijo bi pravzaprav lahko rekli, da je vodič po bristolski dubstep sceni, saj ponuja nabor zelo različnih in na prvi pogled morda povsem nekompatibilnih izvajalcev. A je ravno s tem dokaz za odprtost žanra, ki počasi prodira na vsa področja.


Tokratna obzorja je razširjala Jelena Mikloš.