Sreda, 27. 4. 2011
goran
Koncertni posnetek z legendarne mini turneje dveh ikon sodobne popularne glasbe je med obiskovalci v letu 1975 sprožil burne reakcije, danes pa v njem lahko neobremenjeno prepoznamo zametke njunih izvirnih, revolucionarnih idej, ki so v naslednjih letih sooblikovale podobo sodobne popularne rockovske, elektronske in eksperimentalne glasbe. (v celoti!)
* V terminu za RŠ koncert se nam le izjemoma ponudi priložnost za posluh tako zelo zgodovinsko pomembnih glasbenih trenutkov, kot to velja za pred nedavnim objavljen koncertni posnetek Briana Ena in Roberta Frippa. Njun pariški koncert, sicer peti izmed sedmih, ki sta jih zabeležila na mini turneji po Franciji in Španiji leta 1975, danes velja za tako rekoč revolucionarnega, obenem pa glasba skozi prizmo aktualnih sodobnih praks še danes ponuja enega lepših zabeleženih koncertnih posnetkov. In če danes, vajeni raznoterih radikalnih koncertnih pristopov, lahko povsem neobremenjeno uživamo v glasbi sami, se ne moremo izogniti vprašanju, kako bi Enovo in Frippovo koncertno pustolovščino izpred skoraj šestintridesetih let sprejeli takrat. Eksperimentalno oziroma abstraktno členjenje zvoka je bilo takrat pač vezano predvsem na studijsko okolje, temu pa so sledili le tisti bolje obveščeni, zvedavi glasbeni potrošniki, medtem ko širše publike to razmeroma obrobno studijsko manipuliranje seveda ni doseglo. Še več, ker sta si takrat tako Eno kot Fripp z delovanjem v popularnih glasbenih formacijah že pridobila pozornost sredinske publike, je njuna skupna turneja, s katero sta posegla v zvočno eksperimentiranje, naletela še na toliko burnejše odzive publike, ki je bržkone pričakovala kaj drugega.
Glasbenika najbrž ne potrebujeta podrobnejše predstavitve, saj gre za ustvarjalca, ki sta in še vedno pomembno sooblikujeta tiste najširše glasbene smernice. Fripp, sicer tudi skladatelj in producent, danes velja za enega najpomembnejših kitaristov, Eno, glasbeni teoretik, skladatelj, producent, multiinstrumentalist, vizualni umetnik in še kaj, pa velja za enega osrednjih ustvarjalcev v polju sodobne glasbe sploh. Leta 1975 sta bila oba sicer šele na začetkih svojih glasbenih karier, kljub temu pa sta nase že opozorila tudi širšo publiko; Robert Fripp kot osrednji član ene najpomembnejših progresivnih rockovskih formacij King Crimson, Brian Eno pa predvsem z delovanjem v art rockovski zasedbi Roxy Music. No, do leta 1975, ko sta zabeležila skupno turnejo, sta oba že prekinila delovanje v omenjenih zasedbah. Frippa so na razpustitev zasedbe King Crimson menda napeljale delovne razmere v zasedbi in neglasbeni balast, ki ga za seboj potegne profil uspešnega rockovskega benda, Eno pa se je za odhod iz zasedbe Roxy Music odločil predvsem zaradi nenehnih razprtij s frontmenom Bryanom Ferryem. Kljub njunemu tedanjemu popularno-glasbenemu ozadju pa je skorajda zgrožen odziv dobršnega dela publike z njune turneje leta 1975 vendarle nekoliko presenetljiv. Dobršen del glasbe, ki sta jo predstavila na tej turneji, je namreč luč dneva ugledal že na njunih ploščah 'No Pussyfooting' iz leta 1973 in 'Evening Star' iz leta 1975.
Osrednji repertoar njunih koncertov iz leta 1975 je namreč zaobjel prav glasbo z obeh omenjenih plošč. Toda po burnih reakcijah občinstva, ki jih mimogrede lahko slišimo tudi v zabeleženem posnetku z njunega pariškega koncerta, dobršen del publike teh plošč bodisi ni poznal ali pa je upal na vposluh v nekakšen hibrid Kinga Crimsona in Roxy Music. Obiskovalcev pa ni zmotila le abstraktna glasba. Koncert se je zgodil brez klasične odrske osvetljave, za nameček pa sta glasbenika med koncertom še večkrat zapustila oder ter dogajanje prepustila kitarskim zankam in magnetofonskim trakovom. Subtilne brneče teksture slednjih so že nakazovale Enov interes za ambientalno glasbo, kot so jo formalno poimenovali nekaj let pozneje, medtem ko je Fripp s svojimi izjemnimi kitarskimi solažami sooblikoval estetiko kozmičnega strunanja, ki je zaznamovala tiste drznejše kitarske smernice v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih letih minulega stoletja. Seveda pa ni šlo za nekakšno srečanje dveh različnih stilov. Glasbenika sta skupno izhodišče postavila v hipnotičnem, mojstrsko grajenem zvočnem toku, ki poslušalca hipno odpelje v nekakšno zamaknjeno stanje. Zakaj je bil na ta pojav imun dobršen del publike, ki je z vzkliki izrazil neodobravanje njunega početja, pa lahko le ugibamo. Verjetno ne bi bili daleč od resnice, če bi razmišljali, da je bila publika pač nevajena tovrstnih zvočnih ekskurzij, še toliko bolj v izvedbi dveh visoko profiliranih rockovskih glasbenikov. Bo pa posnetek na mnogo boljši odziv nedvomno naletel danes in najbrž ne bo trajalo dolgo, da ga bodo številni Enovi in Frippovi privrženci umestili med peščico najbolj kultnih koncertnih plošč.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: Robert Fripp & Brian Eno: May 28, 1975 Paris, Olympia (DMG, 2011)
hoffmann [28/04/2011]
Heavenly Music! Z žvižgi in vzkliki ogorčenja je osupla publika pospremila tudi Frippov nastop na zasedanju G3 v Hali Tivoli, skoraj 30 let po pariškem koncertu!
odgovori >>
Re: Robert Fripp & Brian Eno: May 28, 1975 Paris, Olympia (DMG, 2011)
goran [29/04/2011]
če bi hotu bit ciničn bi reku, da tole žvižganje v tivolju lažje razumem..pa nism biu na koncertu pa ne bom komentiru : )
odgovori >>