Nedelja, 1. 5. 2011
MarioB
Po dveh albumih s triom se Imamović predstavlja s solističnim albumom. Samo kitara in glas: formula, ki bi za marsikoga predstavljala številne pasti, se pri Imamoviću izkaže za zmagoslavno. Če se je že prej predajal kitarskim strunam, kot bi igral na lutnjo ali saz, počne to zdaj veliko očitneje, še bolj fascinantna pa je skladnost med petjem in igranjem, ki se ne le dopolnjujeta, marveč sta v simbiozi prepredeni v osupljivo posvečeno raven izraznosti. (v celoti!)
* Večno vprašanje, kako ravnati s tradicijo, se toliko bolj zaostruje, ko gre za politično nestabilna območja, kakršno je danes Bosna in Hercegovina. Bosanska sevdalinka zato nosi v sebi ne le glasbene, marveč tudi številne politične in identitetne konotacije, ki se med sabo prepletajo. Pri nas smo imeli srečo, da smo slišali nekaj novejših interpretov, denimo Amiro Medunjanin z Merimo Ključo ali Bojanom Zulfikarpašićem ter Damirja Imamovića, ki se dediščine lotevajo na svež, inovativen način, ki pa jim je v domovini prinesel neodobravanja in kritike.
Omenjeni pevec in kitarist Damir Imamović se je pri nas doslej predstavil dvakrat s svojim triom, v katerem se je s pomočjo kontrabasista Edvina Hadžića in violinista Vanje Radoje sevdaha loteval na način, blizu jazzovskemu, s precej improvizacije in pretanjene medigre. Že takrat smo opazili posebnost Imamovićevega pristopa h kitari, na katero je igral kot bi bila lutnja ali saz. Ta njegova strunarska odlika je še posebej izstopala na drugem koncertu tria, ko se je Imamović predajal daljšim solom na kitarskih strunah, en komad pa je izvedel tudi sam s kitaro.
Nekako logična posledica tega je solistični album, ki ga danes predstavljamo, Imamović pa nam ga bo odigral 14. maja, ko bo s solo nastopom sklenil letošnjo Drugo godbo. Pevec se je s sevdahom srečal v svoji družini, saj je bil njegov dedek sloviti pevec Zaim Imamović. Skupaj s pokojno Farah Tahirbegović, ki smo jo poznali iz benda Dertum, je sestavil knjigo in cedejko "Pjesma srca moga - 100 najljepsih pjesama Zaima Imamovića" ter se tudi sam podal med pevce sevdaha, sprva prav kot solist. Za solo album je izbral manj znane sevdahe, ki pa nosijo, kot je pojasnil v nekem intervjuju, osebne in posebne zgodbe. Tako je uvodna pesem "Ostavljen sam već odavno" delo kultnega pevca sevdaha Muhameda Mešanovića Hamića, ki jo je ta spisal na besedilo Damirjevega dedka. Druga taka pesem s posebnim ozadjem je "Prosi Ajku", ki jo je Imamoviću podarila pevka Emina Zečaj, h kateri je hodil na izpopolnjevanje.
A tudi brez poznavanja ozadja posamičnih pesmi, je jasno, da je album zelo oseben, premišljen in neposreden; sliši se, da je tako nastal in je tudi namenjen ušesom, ki so se pripravljena našpičiti, a hkrati umiriti oziroma se osredotočiti. Sevdah Damirja Imamovića ni namenjen »dernekom«, torej žurkam ali razposajenemu pripevanju. Je osebnostna in intimna zgodba, ki se iz pesmi v pesem bolj in bolj pne v nedoumljiv preplet glasilk in strun. Pevec večkrat neposredno poveže melodijo glasu in strun, in takrat lahko občudujemo pretanjeno grajenje notranje dinamike pesmi, kjer rahli melizmi v glasu sovpadajo z milimi solističnimi parti.
Imamović je večkrat poudarjal, že ko je govoril o svojem triu, da je vir sevdaha v improvizaciji in da ga on, s tem, ko improvizira, vrača h koreninam. Povedano toliko bolj drži za tale solo album z osupljivim petjem in igranjem, ki se v najboljših trenutkih spoji v en sam zven. Samo kitara in glas: formula, ki bi za marsikoga predstavljala številne pasti, se pri Imamoviću izkaže za zmagoslavno. Fascinantna je skladnost med petjem in igranjem, ki se ne le dopolnjujeta, marveč sta v simbiozi prepredena v osupljivo posvečeno raven izraznosti. Album, ki ga zaradi otožnosti, še bolj pa zaradi presunljive izvedbe, ni lahko poslušati, a se nam zato vsaka tovrstna izkušnja toliko globlje vtisne v spomin.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>