Veliko je straight edge hardcore bendov, le malo pa jih uživa tako kulten status kot Youth of Today. Zato so njihovi reunioni, ki se zgodijo na vsake toliko let, zelo zaželeni. Za razliko od mnogih ameriških bendov, ki s svojimi reunioni razveselijo samo rojake, se Youth of today vsakič prikažejo tudi v Evropi. Najbližje nam so bili tokrat takoj čez mejo, v Pieffe factory ... (v celoti!)
YOUTH OF TODAY, 29.4.2011; Pieffe Factory; Gorica, Italija
* Veliko je straight edge hardcore bendov, le malo pa jih uživa tako kulten status kot Youth of Today. Zato so njihovi reunioni, ki se zgodijo na vsake toliko let, zelo zaželeni. Za razliko od mnogih ameriških bendov, ki s svojimi reunioni razveselijo samo rojake, se Youth of today vsakič prikažejo tudi v Evropi. Najbližje nam so bili tokrat takoj čez mejo, v Pieffe factory, kjer so bili na ta dan napovedani kar štirje bendi, od katerih bodo prvi trije iz te recenzije zaradi tehtnih razlogov izpuščeni. Toda tako ali tako so bili na ta dan za recenzentkina ušesa pomembni samo in edino Youth of today.
Od ustanovitve Youth of today je minilo šestindvajset let. Triindvajset let nazaj so nastopili tudi pri nas. Moj sopotnik na koncert je po poti obujal spomine na takratni koncert v KUD France Prešeren, ki so bili nadvse pozitivni, kot taki pa seveda zbujali strah, ali bo bend po vseh teh letih in številnih premorih zmogel pozitivno sliko ohraniti ali se bo pridružil tistim na strani reunionskih razočaranj. Nestrpnost se je povečala še na prizorišču samem, saj je med njihovimi predhodniki Jucifer in nastopom Youth of today zazevala velika in dolga luknja, ob kateri pa se je klub počasi polnil.
Ko pa so Youth of today prišli na oder sta se strah in nestrpnost razblinila, saj so takoj udarili po bobničih s komadom Flame still burns in dokazali, da je temu dejansko tako. Da ogenj Youth of today še vedno gori, da ga tudi dolgi premori, ukvarjanje z drugimi stvarmi in bendi niso oslabili. Legendarni dvojec, osnova in gonilna sila benda – Ray Cappo – John Porcell, je še vedno tukaj. Še vedno z nezmanjšano energijo in pozitivno naravnanostjo, ob pomoči novejšega dvojca na bobnu in basu, prepričljivo zastopata svoja videnja sveta.
Da ogenj še vedno gori, ne samo v bendu, pač pa tudi v fenih, je bilo videti po odzivu tistih pred odrom. Kratke, intenzivne, lahko bi rekli »ponarodele« hardcore himne, kot so Break down the walls, Can't close my eyes, Youth of today, No more in druge, so mnoge spravile v evforijo, ostale pa vsaj v zelo dobro voljo, saj Youth of today niti za trenutek niso pokazali, da je za njimi in na njih dobrih dvajset let. Posredovane so bile z enako silo in enako gorečnostjo kot so to počeli takrat in tudi z veliko dobre volje, s katero bi pevec Ray Cappo, ki je med koncertom veliko komuniciral z publiko, malo pa tudi kazal svoje gibalne sposobnosti, prepričal tudi najbolj neprepričanega … vendar takšnih ta večer tam verjetno ni bilo.
Kratko in intenzivno je značilnost starošolskega hardcora. Na žalost je bil kratek in intenziven tudi nastop Youth of today. Verjamem pa, da tudi če bi v petek v Pieffetu igrali ves svoj repertoar, ki ga pravzaprav ni tako veliko, trikrat naokrog, za cirka 150 zbranih, tudi to ne bi bilo dovolj. Petkov koncert je bil šolski primer, kako bi hardcore koncert moral zveneti in izgledati, in prav žalostno je, da tam ni bilo več tistih, ki bi jim pri njihovem ustvarjanju in podajanju tak poduk koristil.
Pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>