Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
URSULA RUCKER: She Said (Noizeyboy Records, 2011) (ponovitev 13. 5. 2011 ob 00.30) (1646 bralcev)
Petek, 6. 5. 2011
polonap



Philadelphijska poetinja in aktivistka Ursula Rucker na svojem petem albumu specifično lirično mešanico osebnega in političnega prvič nadgrajuje z muziko, nastalo z živo zasedbo v studiu. Kako uspešna je pri tem, preverimo pred njenim drugim nastopom v Ljubljani, v okviru letošnje Druge godbe. (v celoti!)
* Philadelphijska poetinja in aktivistka Ursula Rucker je v javnosti prvič dvignila prah pred sedemnajstimi leti, ko je na plošči The Roots Do You Want More? debitirala s pripovedjo o skupinskem posilstvu dekleta, The Unlocking. Odtlej je rodila štiri sinove in objavila pet albumov. S svojo poezijo, v kateri povezuje osebno in politično, je prodrla tudi v predavalnice ameriških univerz. Prav zaradi njenega pesniškega renomeja in angažiranosti v ploščo She Said vstopamo prek tekstovne ravni, domnevno njene najmočnejše točke.


Pogled, ki ga Ursula Rucker zagovarja - da sta umetnost in poezija katalizator spremembe –, se zdi v današnjih ciničnih časih morda nekoliko naiven. Verjetno pa je bolj razumljiv, če ga postavimo v širši zgodovinski kontekst družbenih gibanj v ZDA in z njimi povezanih umetniško-aktivističnih gibanj, kakršno je bilo The Black Arts Movement. To je v šestdesetih spodbudilo številne Afroameričane, da so začeli pisati, ustanavljati svoje založniške hiše, revije in umetniške institucije. Podobne mobilizacijske namene pa ima danes s svojim početjem tudi Ursula Rucker. Njena vzornica je ena glavnih predstavnic The Black Arts Movement, Sonia Sanchez.

Seveda se s spuščanjem v besedila podajamo na spolzek teren. Ta v popularni glasbi, pa tudi v poeziji, nimajo fiksnega pomena, saj jih poslušalci in bralci razumemo v skladu z lastnim kulturnim kapitalom in družbenim kontekstom, iz katerega izhajamo. To pa je tudi razlog, da se nekoliko težje poistovetimo z angažmajem v tekstih Ursule Rucker: Vendarle je ta angažma povezan z njeno identiteto »ženske, pesnice, matere, majhne mulatke, otroka hiphopa«, kakor se med drugim opiše v skladbi Me.

Številne klasične aktivistične teme resnici na ljubo še zdaleč niso izčrpane, saj se svet v marsičem ne spreminja na bolje, žal pa iz ust avtorice pogosto zvenijo nekoliko na prvo žogo. Neposredno naslavljanje poslušalca in zapovedovanje, kaj naj naredi, v preprostem, metaforike olupljenem jeziku se sliši klišejsko - pa naj naslavlja ženske, ki trpijo nasilje svojih moških, ali zgolj na računalnike priklopljene posameznike, ki so pozabili, kaj je pristen fizični stik s sočlovekom. Enako obrabljeno se zdi avtoričino razglašanje svojega boja boja za mir in ljubezen v pesmi Fuck You.

Pri tem se postavlja vprašanje, ali morda tudi za aktivizem in družbeno kritiko ne velja, da sta učinkovitejša, če ju izrazimo nekoliko bolj subtilno? Ali pa je to že predsodek poslušalke, ki prihaja iz povsem drugačnega družbenega okolja in ne sodi med značilne naslovljenke poezije Ursule Rucker?

V tem smislu je morda eden viškov plošče reggae poema Mook, v kateri Ruckerjeva prevzame drugačno govorico – govorico sočutja do otrok, ki prezgodaj umrejo na ulici, sočutja do njihovih zaskrbljenih mater, ki jih zaman čakajo ob oknih, in sočutja do drugih deprivilegiranih. Ta pesem je lep primer tega, kako avtorica osebno obravnava kot politično. In mar se nas zato ne dotakne veliko bolj, kakor če bi prevzela pridigarski ton?

Kako uspešna je Ursula Rucker pri mobilizaciji ljudi, ne vemo. A kolikor je, ji to morda bolj kot s samo besedo uspeva z načinom podajanja vsebine – mešanico svojevrstnega rapanja, govorjene besede in petja. Jeza, ki jo je v nekaterih pesmih čutiti iz njenega govora, pospremljenega z ostrejšo glasbeno spremljavo, je verjetno lahko moment identifikacije tudi za poslušalce, ki jih zadevajo drugačni problemi ali krivice od tistih, o katerih govori sama.

In tu se na kratko ustavimo še pri sami glasbi. Za razliko od predhodnic je Ursula ploščo She Said posnela z živo zasedbo v studiu. Levji delež pri tem, kako organsko zato plošča zveni, ima njen dolgoletni sodelavec, producent in basist Anthony Tidd. Med instrumentalisti najdemo tudi kitarista Timothyja Motzerja in tolkalca Jamesa Rousea, ki Ursulo spremljata na aktualni turneji.

Rezultat sodelovanja Ursule Rucker s skupino starih znancev s philadelphijske glasbene scene je žanrska lepljenka, ki dokaj uspešno združuje lounge, neosoul in r&b, hiphop in rockovske prijeme. Še posebej zanimiv pa je moment improvizacije, izraziteje navzoč v pihalsko-tolkalskem duelu, ki spremlja Ursulino Stop Calling Me, ali v zaključni, meditativni Wet Life. Morda bi bila lahko za Ursulo Rucker v prihodnje prav to ena izmed plodnejših smeri razvoja - enako kakor v poeziji bolj osebne, subtilneje obdelane teme, ki pa imajo lahko celo večji politični naboj od odkritega pozivanja k spremembi.

pripravila Polona Poberžnik



Komentarji
komentiraj >>