Sreda, 4. 5. 2011
Andrej Hočevar
Polno energije in niansirano: koncertni izbruh free-jazzovskega saksofonista z rušilno močjo in absolutno glasbeno nujo. (v celoti!)
* Čeprav je Sabir Mateen morda med manj znanimi imeni avantgardnega in svobodnega jazza, pa je po zvenu in polnosti eden izmed njunih največjih. Mateen je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes igral z mnogimi izmed bolj poznanih kolegov, med njimi tudi s Horaceom Tapscottom in, kot pridruženi član, tudi Sun Rajem. Menda legendarni so njegovi nenadni nastopi s skupino Test na postajah njujorške podzemne, spontanost in energičnost pa ostajata njegovi konstanti tudi kasneje in v drugih, bolj konvencionalnih kontekstih. Danes Mateenovo ustvarjanje spada na konec, ali bolje, novi začetek free-jazzovske tradicije od Cecila Taylorja, Alberta Aylerja in Freda Andersona. Z zadnjim ga povezuje tudi sodelovanje z izjemnim bobnarjem Hamidom Drakeom, ki se vedno znova najbolj izkaže prav v kontekstu svobodnih in improviziranih jazzovskih dvojk. Tam njegovo igranje navdihnjeno prepleta ritem in melodijo v najširših pomenih obeh pojmov.
Sabir Mateen se, kot sam pravi, med svojimi mnogimi inštrumenti ne more in niti noče odločiti zgolj za enega. V solističnih nastopih, ki najbolj očitno prepletajo plemensko z urbanim, se lepo vidi njegova dvojna vloga tolkalca in saksofonista, ki sicer prosto izbira med saksofoni, klarineti in flavto. Tudi na koncertnem posnetku Other Places Other Spaces Mateen nastopi z vsemi omenjenimi pihali, ki jih menja tudi znotraj posamezne skladbe.
Skoraj uro in četrt trajajoča plošča je mnogoplastno jazzovsko raziskovanje čiste emocije in svobodne neposrednosti, dopolnjenih z raziskujočo nujo. Mateenov kvartet, ki ga sestavljajo še pianist Raymond A. King, basistka in čelistka Jane Wang ter bobnar Ravish Momin, vseskozi ohranja kar najvišjo stopnjo napetosti, s čimer zagotavlja tudi nezmanjšano poslušalsko pozornost. Kvartet v presenetljivih trenutkih sprotnega uvida v kolektivno bistvo ustvarja nepričakovano glasbeno pretočnost, ki jo krasijo trenutki neprisiljene melodičnosti. Neredko se posamezni glasovi prepletajo v intuitivnih združenjih denimo pravkar najdene saksofonske fraze, podvojene v ritmiki malega bobna, ali pa izključujočnost lastnega glasu presegajo v neki višji enotnosti. Sabir Mateen in basistka oziroma čelistka Jane Wang na trenutke zabrišeta meje med enim in drugim inštrumentom v prid dveh tako rekoč neločljivih in nedoločljivih zvokov; škripanji strun in saksofona se zlijeta v eno samo utripajočo gmoto. Spet drugič Raymond A. King na klavirju ustvarja vse prej kot naključne grozde, ki jih Momin pretrga na najbolj pomenljivih mestih. Pri tem imajo spontane fraze Sabirja Mateena presenetljivo jasno smer in skladne detajle.
Kljub Mateenovemu v glavnem silovitemu tonu in Mominovi nepredirni bobnarski podlagi kvartet z občutkom in radovednostjo raziskuje tudi bolj mračne, skoraj refleksivne globine znotraj, še bolj pa kar onkraj svojega lastnega horizonta. V skladbi, posvečeni Alanu Shorterju, Wayneovemu manj znanemu bratu, se kvartet za spoznanje približa bolj konvencionalnemu jazzu, seveda še zmeraj shizofreno in histerično prekvašenemu, v nekaj drugih pa svoj svobodni jazzovski izraz nadvse uspešno razširi z ekskurzi na polje modernistične in avantgardne estetike.
Nenazadnje ima Mateenova polnokrvna in korpulentna glasba, ki jo bomo danes na Radiu Študent poslušali kot ogrevanje pred njegovim nastopom na jazzovskem festivalu v Cerknem, tudi svojo spiritualno kvaliteto, značilno za stare mojstre. Enačaj med glasbo in zvokom v zaključni, nemara najbolj dovršeni skladbi, vse bolj zajema tudi stanje duhovne vseprisotnosti: ne toliko z aylerjevsko neznano prezenco, temveč – tudi s kratko melodično aluzijo – vzvišenega božanskega paradoksa Faroaha Sandersa.
pripravil Andrej Hočevar
Komentarji
komentiraj >>