Torek, 3. 5. 2011
TinaD
V organizaciji Kapelice in Ljudmile je prejšnji teden v improviziranem laboratoriju sredi starega mestnega jedra potekala desetdnevna delavnica NanoŠmano - Šmall Matter. V grobem povedano je NanoŠmano ključni DIY element pri združevanju znanosti in umetnosti na področju nanotehnologije in nanomaterialov ter produkt kolaboracije med petimi znanstveniki, hekerji in umetniki, ki so z nanodelci manipulirali v bolj ali manj umetniško-znanstvene namene.
V grobem povedano je NanoŠmano ključni element pri združevanju znanosti in umetnosti na področju nanotehnologije in nanomaterialov. Je živ produkt kolaboracije med petimi znanstveniki, hekerji in umetniki, ki so do pretekle sobote v improviziranem »naredi-sam« laboratoriju, sredi strogega ljubljanskega centra, deset dni združevali in razdruževali nanodelce v bolj ali manj umetniško-znanstvene namene. Seveda vse na očeh javnosti in v kar največji interakciji z radovednim, nič hudega slutečim mimoidočim občinstvom, ki si je dogajanje na Mestnem trgu morda predstavljalo malce bolj praznično umirjeno kot pa divje, eksperimentalno in precej noizersko. Takšen je namreč prvi stik s stanjem NanoŠmano.
NanoŠmano – Šmall Matter je nadaljevanje seanse, ki se je realizirala novembra lani na festivalu Haip v Kiberpipi. Ideja za raziskovanje potencialov in učinkov nanodelcev v umetniške namene je nastala znotraj želje po malce drugačnem združevanju znanstvenikov in umetnikov, glavna pobudnika projekta NanoŠmano pa sta transdisciplinarni »nano-scientist« Marc Dusseiller in umetnik Stefan Doepner. Skupaj z domačim zvočnim umetnikom Boštjanom Leskovškom so na prvi ediciji projekta z imenom NanoŠmano, NanoPunk and the Hacking of Future manipulirali z dostopnostjo elektronike pri odkrivanju in uravnavanju materialov na ravni nano skale, pohekali zabavne in uporabne elektronske naprave ter jih aplicirali na različne avdiovizualne instalacije.
Tokrat se je Šmall Matter predstavljala za odtenek bolj poljubno znanstveno, v obliki desetdnevne delavnice. Z obiskom le-te se je lahko še tako slučajen obiskovalec soočil z lastno demistifikacijo nanotehnologije ter s prominentno estetsko in fizično uporabnostjo različnih nanomaterialov. Stik s sodelujočimi umetniki in samim laboratorijskim prostorom je bil prikupno čudaški, a zato toliko bolj zabaven in poučen. Poleg že omenjenih treh kolaborantov in v skladu z interdisciplinarnostjo samega področja raziskovanja sta k produkciji idilične Šmall Matter skupnosti pristopila še švedski heker Bengt Sjölén in avstrijski profesor nanotehnologije Erik Reimhult, kot zunanji sodelavec pa je na eni izmed delavnic svoje znanje o tiskanih vezjih delil Borut Savski.
Kot rečeno, je bil glavni cilj delavnice demitologizacija nanotehnologije na ravni vsakdanjega življenja in njena kreativna uporaba. Ta se je začela že z improvizirano postavitvijo »nanolaba« izven tipičnih znanstvenih in umetniških prostorov, torej sredi mesta v zapuščenem pritličju stavbe na Mestnem trgu 15. Dogajanje je baziralo na odprti interakciji z obiskovalci, ki so se tako lahko soočili z različnimi tehnikami izrabe nanodelcev za različne zvočne in vizualne podobe pa tudi gurmanske in malce bolj ekscesne poskuse.
Eden izmed dogajajočih projektov je bil na primer NanoŠmano Fungulator, s katerim naj bi na smrdečem koščku fungusa z dodajanjem elementa Ag+ oziroma srebra z dodatnim ionom dokazali produkcijo nanodelcev s strani uboge gobe. Boštjan Leskovšek je pod mikroskopom nekaj eksperimentiral s prav tako ubogimi glistami, nori znanstvenik Dusseiller pa je s Finske naročil čuden bel prah, iz katerega je potem pričaral 15 % alkohol. Poimenoval ga je kratko in jedrnato Kilju v 28. urah. Precej ekstravaganten je bil tudi četrtkov jam session pretežno hrupne glasbe, na katerem so znanstveniki predstavili svoje »do it yourself« inštrumente ali bolje rečeno, male »nanotonične« napravice, s katerimi so potem laboratorij spremenili v začasno koncertno prizorišče. Koncert za vse, a glede na odzive mimoidočih turistov, zagotovo ne za vsakogar.
Za obiskovalce je bil še najbolj produktiven sobotni sklop delavnic, kjer so se ustvarjale Kuglica, Sajica in Mavrica. Preko njih so znanstveniki delili svoje izkušnje na podlagi lastnih eksperimentov, v katerih se spoznava forma, velikost in vidnost nanodelcev. Fascinacijo nad različnimi formami obarvane vode v kontaktu z izolacijskim materialom aerogelom je omogočala tako imenovana Kuglica, polje absorpcije in spektroskopije je pokrivala Mavrica, Sajica pa si že s strukturnega vidika zasluži malce daljšo razlago. Precej fino je bilo namreč narediti svoj lastni oscilator iz tiskanega vezja, ki proizvaja glasno in že kar očarljivo noise glasbo, uravnava pa ga senzor na dotik oziroma sapo. Da mala naprava še bolj zašarmira svojega stvarnika, smo ji na senzor dodali saje, ki so potem zanimivo vplivale na spreminjajočo se formo zvoka.
Koliko »šmall matter« mitov je NanoŠmano zares razbil, ne vemo, morda bi bilo še najbolj prav, da bi takšno prakso poučevanja prenesli kar na slovenski šolski sistem, se pa Kapelici in Ljudmili zagotovo zahvaljujemo za izvedbo tega enkratnega projekta. Oscilator je namreč odličen način za preganjanje golobov.
Šmall-materializirala in oscilirala se je Tina Dolinšek.
Komentarji
komentiraj >>