Ali ste vedeli, da najbolj poredne punce vsako leto pridejo na Spring Break v Umag? Če ste med bolje obveščenimi, ste se verjetno ravno vrnili od tam. Če pa ste med tistimi, ki s tem statističnim podatkom do nedavnega niso bili seznanjeni, se postavite v vrsto. Tudi za nas je bila novica šokantna. Na spletni strani ene izmed slovenskih turističnih agencij za mlade je bilo to dejstvo zapisano med razlogi, zakaj se udeležiti tega nepozabnega dogodka.

Kot ste najbrž slutili, se bomo tokrat subjektivno naravnani lotili pojava spring breaka pri nas. Za lažje razumevanje naj že na začetku pojasnimo, da je to oznaka za čas v letu, ki smo ga še nedavno imenovali kar prvomajski prazniki. Pa se je našlo pohlepno marketinško bitje, ki je ugotovilo, da prvomajskih počitnic ni več tako lahko prodati zabave željni mladini. Je preveč »last season«. Rešitev je jasna. Ponuditi jim je treba nekaj novega, to se pravi, da je treba na novo zapakirati staro zadevo. Od kje drugje črpati navdih kot pa iz famozne ameriške kulture, ki se ji taista mladina že tako ali tako prostovoljno izpostavlja ves čas. Kako še lažje dobiti denar od študentov kot tako, da se jim obljubi nepopisno zabavo, kot je tolikokrat portretirana v mladinskih ameriških komedijah, kjer med spring breakom še največji razredni luzerji v potokih pijače, ali pa ravno zato, ulovijo brhke, dolgonoge lepotice.

V Združenih državah Amerike, kjer se je začelo to tradicionalno pomladno rajanje študentov, se vse skupaj odvija v začetku marca pa do aprila, ko so študenti po izpitnem obdobju željni sprostitve. Pri nas pa so ga turistične agencije, verjetno iz prej omenjenih razlogov, postavile med prvomajske praznike, v čas pred izpitnim obdobjem. Zadeva se je dobro prijela med isto ciljno publiko, ki se poleti v hordah poda v Zrće in druge nam neznane destinacije z isto ponudbo. Zakaj bi čakali na julij?

Interesi turističnih agencij, da vpeljujejo vedno nove in vedno bolj neumne kvazipraznike so jasni in nas niti toliko ne presenetijo, da bi jih še obsojali. Denar je pač močan motivator zanje, načela pa so samo na poti do velikega zaslužka. Tudi amerikanizacija vsega je že stokrat premleta zadeva in ljudi niti ne jezi več toliko, čeravno se februarja z ogromnimi ikebanami in kilogrami čokolade v rokah na Čopovi v novinarske kamere hudujejo, kakšen nateg je valentinovo v resnici in kako zelo je to ameriško. Kakšen bolj zagrenjen posameznik bo še trpko pripomnil, da je vse skupaj gola zarota cvetličarjev in slaščičarjev. No ja ... Vsaj četrti julij za nas še ni pomemben datum, pa tudi za zahvalni dan za zdaj ljudje še ne ropajo hladilnikov s puranjimi trupli.

Prvi maj res ni več, kar je nekdaj bil, in to ugotavljamo brez neke nostalgične užaljenosti. Zgolj ugotovitev. Proslava dela v družbi, kjer je pošteno delo vse prej kot cenjeno, res nima smisla. Ob vseh grozodejstvih, ki se godijo delavcem v naši državi, in ob vseh bitkah, ki jih morajo bojevati za svoj težko prislužni denar, bi bilo res strašno neokusno, da bi slavili delo kot vrednoto. Za mladino pa je tako boljše, da si na svoje od študija že tako obremenjene betice nadenejo plašnice in se ne obremenjujejo z malenkostmi, ki se jih tako ne tičejo. Vsaj še ne danes. Zakaj bi se namreč soočal s to umazano realnostjo drugih ljudi, ko pa lahko za polovico minimalne plače kar štiri dni bebavo in pijano ždiš na plaži v Umagu med množico samih porednih deklet in še trikrat večjo množico ravno takšnih fantov?

V končni fazi ne gre za to, da bi se morali panično otepati vsega, kar je ameriško, in se brezumno oklepati tistega, kar je naše. Novosti niso same po sebi slabe, tako kot staro ni nujno dobro. Bolj gre za to, da se brez premisleka kot kokoši navdušujemo nad enim ali drugim ter tako ostanemo v večni vlogi bebavega potrošnika, ki brezglavo naseda vsaki domislici marketinških umov. Nobene kritičnosti, distance in premisleka, zgolj zabava, užitek in naša lastna eksistenca. Nič drugega ni pomembno.

Ob prazniku dela je s hriba v dolino napačne parole vzklikala MajaO.