Ker smo se to pot mudili na gorenjskem koncu prelepe dežele naše, smo se odločili za obisk picerije Matiček v Radovljici, ki ponuja tudi kosilca na študentski futer. Super. Sončen dan, idealen za počitek in prijeten obed na prostem. Picerija Matiček se nahaja takoj ob glavni cesti v Radovljico, a je lepo skrita za leseno ograjo, tako da promet jedcev pretirano ne moti. Sedete lahko znotraj, na tople sončne dni kot je bil ta pa priporočamo izkoristek lepega vrta, ki ga krasijo masivne lesene mize in klopi. No, da ne bomo preveč besedičili okrog vroče kaše. Picerija ima tudi vrt.

Študent lahko ob državni pomoči pri Matičku zaužije kosilo, ki ga sestavljajo: juha, mala pizza in desert. Na meniju lahko najdete okrog devetindvajset različnih vrst pic, tudi nekoliko slavno kebab pico, za katero pa se to pot jedci nismo odločili. Na meniju se pojavi tudi druga jedača, a smo se to pot osredotočili na pice.

Informacija, da si moramo juho postreči sami, bi bila dobrodošla, saj smo več kot očitno na študentske bone tam jedli prvič, a je žal nismo bili deležni. Tako da s predjedjo ni bilo nič. A to nas ni zmotilo preveč. Vroča juha na vroč dan. Brez panike. Tudi to, da smo ob napol prazni piceriji skoraj pol ure čakali na pijačo, nam ni vzdignilo pritiska. Mogoče pa je natakarica le želela, da maksimalno izkoristimo sončne žarke, brez nepotrebnih motenj. Kako prijazno.

Po še kakšnih tridesetih minutah ležernega sončenja se pred nami pojavijo pice, ki na prvi pogled izgledajo odlično. Mljask. Vsak posebej se zaženemo v svoj zaslužen obrok, a z veliko mero razočaranosti ugotovimo, da je okus teh lepotic zgolj povprečen. Sploh ne, da bi bilo slabo, a recimo takole: jedli smo že tudi boljše. Najbolj očitna karakteristika teh pic je bila njihova slanost. Slanost, ki nam jo je po obroku prav lepo zagodla. A o tem več kasneje.

No, pohrustamo svoje pice in zaman čakamo na natakarico, da bi nam postregla s sladicami ali si nas vsaj toliko ogledala, da bi jo lahko poprosili za račun. Brez sreče. Ker se nam sedaj že rahlo mudi, po račun skočimo kar v krčmo, kjer opazimo, da so nas za sladico čakala jabolka. Očitno bi si tudi ta morali vzeti sami. Vse bolj se nam dozdeva, da v piceriji Matiček niso najbolj pripravljeni ali sploh veseli obiska študentov. Naj bo. Plačamo in jo odhopsamo svojo pot.

A kaj, ko smo pravo razsežnost slanosti obroka, ki smo ga zaužili, spoznali šele kake pol ure po njem. To, da smo vsi hlastali za vodo, še ni bilo najhujše: to, da žeje nikakor nismo uspeli potešiti, pa definitivno. Če so pri Matičku prepričani, da je dražeč okus v ustih in pekoča zgaga tisto pravo, kar goste prepriča v to, da se vrnejo, se po vsej verjetnosti motijo.

Picerije Matiček po naši izkušnji nikakor ne gre priporočiti. Postrežba je bila slaba, osebje nezgovorno in študentom neprijazno, čakalne dobe pa so spominjale na tiste pri zobozdravniku. Pice, s katero so nam postregli, pa dejansko ne bi privoščil nikomur. Sploh ne tistim z občutljivimi želodci. Razen če želite nekoga sabotirati s časovno bombo iz testa in pelatov. Žalostno.

Za kosilo pri Matičku boste ob podpori države odšteli krepka 2 evra in 38 centov. Če se boste mudili na gorenjskem koncu, vam priporočamo, da ta denar raje porabite za obisk čebelarskega muzeja ali pa ga vložite v sklade. Obisk Matička namreč nikakor ni dobra naložba v vaš želodec. Zagotovo lahko rečemo, da se na tak veseli dan k Matičku ne bomo vračali.

Za vas je zgago zaman gasil Gregor.