Christos Tsiolkas je za roman Klofuta, ki je nekaj časa nazaj izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Miš, prejel prestižno nagrado Commonwealth, knjiga pa je bila nominirana tudi za nagrado Man Booker in je, čeprav zadnje ni dobila, najbolje prodajana od vseh nominiranih. Knjigo s tovrstnim slovesom spremljajo mešani občutki. Na eni strani so visoka pričakovanja, na drugi pa, zaradi vseh nazivov še bolj okrepljen, dvom.
Christos Tsiolkas je za roman Klofuta, ki je nekaj časa nazaj izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Miš, prejel prestižno nagrado Commonwealth, knjiga pa je bila nominirana tudi za nagrado Man Booker in je, čeprav zadnje ni dobila, najbolje prodajana od vseh nominiranih. Knjigo s tovrstnim slovesom spremljajo mešani občutki. Na eni strani so visoka pričakovanja, na drugi pa, zaradi vseh nazivov še bolj okrepljen, dvom. V času bestsellerjev, ki jih producira knjižni klub Oprah, nagrad, ki so nemalokrat dodeljene zaradi te ali one politične korektnosti oziroma faktorjev, ki nimajo veliko skupnega z literarno vrednostjo ter obveznih hvalisanj na zadnjih platnicah knjig, namreč ne gre zaupati ničemur.
Takole gre. Knjiga je razdeljena na osem delov, vsak del predstavlja perspektivo druge osebe, te pa se med seboj seveda poznajo. Večji del oseb je iz avstralskega srednjega razreda, prav tako je večina v svojih srednjih letih, pri čemer odstopata dva najstnika in upokojenec. Nekateri med njimi so v sorodu, drugi pa so takšni ali drugačni družinski prijatelji. Vsi skupaj se v prvem poglavju zberejo na pikniku, kjer pozornost vzbuja predvsem skrajno razvajen mulc Hugo, ki vrešči ob vsaki malenkosti ki mu ni po godu in za zabavo pljuva in brca vse po vrsti. Ob enem izmed takšnih nevzgojenih izpadov enemu od staršev poči živec. Mali kroti, sicer produktu pretirane newagerske permisivne vzgoje, prisoli klofuto, ta pa v hipu zakriči “da se nihče nima pravice dotikati njegovega telesa brez njegovega privoljenja.” Dogodek spodbudi dogajanje v knjigi; otroku dati eno vzgojno, kaj šele če ni tvoj, to pač ni več sprejemljivo.
Klofuta, ki se marsikateremu bralcu zdi več kot upravičena, pa ni tematika knjige. Je le nekakšen katalizator za pripoved zgodb oseb, prisotnih na pikniku, ki so morda še bolj obsojanja vredne in egocentrične od razvajenega mulca. Vsi po vrsti so nestrpni do kakšne narodnosti ali vernosti, morda do gejev, nekateri so agresivni, drugi so pijani, nedorasli, tretji jemljejo droge in varajo svoje partnerje. Ne manjka sočnih izrazov, jezik prav vsake izmed oseb, ki jim Tsiolkas da besedo, je namreč do konca vulgaren, pa tudi seks je vseprisoten. Pa naj bo v dvoje, le v najstniških fantazijah ali pa v lastni režiji pod tušem.
Tsiolkas secira multikulturno posthowardsko avstralsko družbo; med njimi so grški priseljenci, Indijka židovskega rodu, aborigin islamske veroizpovedi, hipijevska mati ki pri štirih letih še vedno doji svojega otroka, poslovneži, zadrogiranci, pretenciozni umetniki, seveda pa avtor ni pozabil na adolescentnega geja. Tako se dotakne vseh aktualnih tem, od prešuštva, prek rasizma, nefunkcionalnih družin, pa do homofobije, odvisnosti, islamofobije, seksizma, emigrantov ter verske nestrpnosti. Zdi se, da manjka le še kakšna ekološka in okoljevarstvena, vsaj kakšna mučena koala ali vombat, pa bi bil nabor popoln. Tsiolkas prav tako želi v vsakem odstavku šokirati. Žal za element šoka prepogosto izbere prizore seksa, ki jih kmalu prenehamo šteti in so nerealistični, včasih prav tipično pornografski in vedno izjemno seksistični. Ženske so v knjigi namreč bodisi predmetizirane, bodisi prevarane, če pa varajo same – kot se zgodi v primeru ene izmed ženskih oseb v knjigi – zahtevajo od svojih partnerjev da jih obravnavajo kot kurbe, saj se jim zdi, da je to vse, kar si zaslužijo. Edino nasprotje takim razočaranim gospodinjam je ena izmed junakinj, ki zaradi svoje želje po literarni karieri stereotipno naredi splav.
Čeprav so knjigo večkrat postavljali ob bok Franzenovim Popravkom, molja pa je pred samim branjem spomnil na McCanov roman Naj se širni svet vrti, se po literarni vrednosti ne more primerjati ne z enim ne drugim. Deli knjige so nepovezani, zgodbe so nerealistične in enodimenzionalne, večina oseb pravzaprav zastopa en sam pogled na svet, klišejev kar mrgoli, zares prepričljiva lika v knjigi pa sta le sedemdesetletnik in najstniški gej. Omniprezentni vulgarizmi se zdijo prisiljeni in včasih sami sebi v namen, stil pa je pogosto več kot neroden; pravzaprav močno šepa.
Žal se ne moremo izogniti niti nerodnostim v prevodu: nekateri striktno angleški frazemi so prevedni dobesedno, skladnja občasno ne zveni ravno slovensko, predvsem pa zmoti prevod izraza wog, slabšalne oznake za priseljence iz Vzhodnje Evrope, v slovenskega čefurja. Prevajalka sicer opozori na ta problematičen izraz v spremni besedi, pa vseeno bi lahko, glede na to da v knjigi najdemo tujke stila malak in podobne, takisto naredila z wogi. Pa tudi musliji bolj spominjajo na hrano; bolj ustrezen za slovensko različico slabšalnega izraza za muslimane bi bil verjetno pogovoren izraz muslič.
Knjiga vsekakor ni razsvetljujoče literarno doživetje. Kar nam Tsiolkas pove o družbi je, da ljudje ne premorejo niti malo samozavedanja, kaj šele refleksije, da vsi delujejo le v upanju na zadovoljitev lastnih potreb, da vse zaznamuje vzgoja in narodnost, predvsem pa ljudi vodi njihova telesnost. Način, na katerega to pove - melodramatičnost v povezavi s prozornostjo literarnih likov in željo po šokiranju - pa pravzaprav kar preveč spominja na televizijske nadaljevanke stila Razočarane gospodinje. Molj priporoča knjigo v branje na plaži, tam pač skorajda petsto strani dolga bukla lahko nadomesti potrebo po lahkotnih nadaljevankah, katerih gledljivost se lahko primerja z berljivostjo tokratnega kosila nekega molja.
Nergala Petra Meterc.
Komentarji
komentiraj >>