Pravzaprav ni nobenega razloga, da bi bili tako domači poslanci kot medijska trobila večinskega diskurza kaj prida drugačni od domačega ljudstva. Oziroma - ker otroci res niso krivi - od domačega volilnega telesa, ki naj bi prek volitev posredno soupravljalo to državo, v kateri so poslanski predlagatelji včeraj z neverjetno lahkoto zbrali potrebnih 30 podpisov za vložitev zahteve po razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma o takoimenovanem tehničnem zakonu o izbrisanih. Ekipi iz Državnega sveta je namreč spodletelo, ker je bila za dva piškava svetniška glasova prekratka. In tako smo počasi le bogatejši za spoznanje, da ekskluzivne krivde za izbris le ne gre pripisovati zgolj popačenim političnim kreaturam, ki so se znašle na črnih tiralicah, ki so te dni širom domovine bodle oči taistega volilnega telesa, zaradi katerega so pravzaprav sploh imeli mandat za upravljanje te države. Krivda za izbris je lahko zgolj kolektivna.
Pravzaprav ni nobenega razloga, da bi bili tako domači poslanci kot medijska trobila večinskega diskurza kaj prida drugačni od domačega ljudstva. Oziroma - ker otroci res niso krivi - od domačega volilnega telesa, ki naj bi prek volitev posredno soupravljalo to državo, v kateri so poslanski predlagatelji včeraj z neverjetno lahkoto zbrali potrebnih 30 podpisov za vložitev zahteve po razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma o takoimenovanem tehničnem zakonu o izbrisanih. Ekipi iz Državnega sveta je namreč spodletelo, ker je bila za dva piškava svetniška glasova prekratka. In tako smo počasi le bogatejši za spoznanje, da ekskluzivne krivde za izbris le ne gre pripisovati zgolj popačenim političnim kreaturam, ki so se znašle na črnih tiralicah, ki so te dni širom domovine bodle oči taistega volilnega telesa, zaradi katerega so pravzaprav sploh imeli mandat za upravljanje te države. Krivda za izbris je lahko zgolj kolektivna.
Zakaj bi bili za izbris uradno priznanih 18.305 ljudi kriva medijska trobila večinskega disurza in domača poslanska politična elita, če pa je obema skupno predvsem to, da sta še kako odvisna predvsem od potrošniško-davkoplačevalskega-volilnega telesa. Njegova volja je lahko spremenljive narave, njegova naklonjenost pa tako za politike kot za medijska trobila eksistencialna in dragocena.
Glede na ves politični kapital, ki ga je koaliciji Slovenija in domačim nacionalistom empirično dokazljivo prinesla gonja nad pravzaprav nič krivimi izbrisanimi, bi bila neuresničitev že dolgo nazaj najavljane referendumske zahteve njihov politični samomor. Vsekakor je zanimivo, da jim je ta sploh lahko uspela šele, ko so svoje glasove primaknili še 4 neopozicijski kolegi, ki so si očitno preračunali, da se bi jim to utegnilo splačati, če ne prej, pa naslednje leto jeseni na parlamentarnih volitvah. Kot bi rekel vodja pobude Janez Janša: »Ljudje so ogorčeni in to ropanje slovenskega ljudstva se mora prenehati«.
Domnevno neuradno se je za obvarovanje blagorja slovenskega naroda s podpisom pod referendumsko zahtevo odločil Bogomir Vnučec iz Stranke mladih Slovenije. Povsem uradno in ponosno pa so svoj podpis pristavili še štirje poslanci vladne Slovenske ljudske stranke Stanislav Brenčič, Franc Čebulj, Franci Rokavec in Franc Kangler. Zadnji od treh ljudskih Francov je na svoj 30. podpis, s katerim je državni zbor popravil, kar je spodletelo očitno za to ne dovolj sposobni ekipi iz Državnega sveta, še posebej ponosen. Tako smo lahko vsaj videli in slišali v medijskih trobilih množičnega diskurza.
V državi volilcev in medijskih potrošnikov, v kateri živimo, se tako nobena od političnih strank danes ni odzvala na včeraj lansirano spektakularno novico, da državljan Jože Kreuh iz Mežice zbira podpise za podporo njegovi zahtevi za odvzem državljanstva drugemu državljanu Marku Peraku prav tako iz Mežice. Reč bi sicer sodila med navadne medijske obskurnosti, kamor sodijo prigode in domnevno politične pobude vaških posebnežev. Toda Marko Perak je eden od 18.305-ih izbrisanih, natančneje tistega dela izbrisanih, ki so si že uredili svoj status in na katere se pravzaprav sploh nanaša takoimenovani tehnični zakon. Nenazadnje pa je javno izpostavljen tudi kot podpredsednik Društva izbrisanih Slovenije.
Kot res jaka muda pa so nam servirali novico, da Aurelijo Juri kolegu Peterletu zaradi njegovega podpisa pod zahtevo za naknadni zakonodajalni referendum na takoimenovani tehnični zakon o izbrisanih ne more čestitati ob imenovanju za evropski politični dosežek leta 2003, ki ga podeljuje nek obskuren tednik European Voice. Kar se Peterleta tiče je stvar namreč jasna, kot pravi dedič domobranske politične misli želi svojo nagrado na simboličen način deliti zgolj z vsemi tistimi, ki so se v času komunizma borili za dostojanstvo človeka in svobodo. Tako daleč, da primer izbrisanih priča, da se je za dostojanstvo človeka in svobodo potrebno boriti tudi sedaj, ko imamo to, kar imenujejo demokracija, pa ne njemu ne njegovemu volilnemu telesu preprosto ne seže.
Vse bolj kristalno jasno tako postaja, da je krivda za izbris povsem kolektivne narave, edini nauk iz vse te zgodbe pa, da bi se na tiralicah ob razžaljenih sedanjih in nekdanjih politikih moral znajti, če že ne cel, pa vsaj še dobršen del domačega volilnega telesa, ki takšnim in drugačnim politikom s svojo podporo na volitvah sploh omogoča, da tako uspešno zavlačujejo s začetkom procesa poravnave krivic izbrisanim. In po vsem tem je tudi edino logično to, da se za odškodnine seže prav v kolektivno, torej državno blagajno.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z vprašanjem Kdo je kriv za izbris? v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: KDO JE KRIV ZA IZBRIS?
univ.dipl.iur [08/01/2005]
PRAVNIKI SO KRIVI ZA IZBRIS.
Pravna stroka, ki ji je enoumje stopilo v glavo in ji porodilo maloumne pravne trike.
odgovori >>