Skandinavska mizantropija kot primer, kako v knjigah ne gre vedno iskati objektivnega, čeravno se na koncu najde ravno to. Pod budnim očesom gospoda Marcela Prousta.
Oddaja v celoti:
Pozdravljeni znova v rich text formatu, oddaji o literaturi. Prejšnjič je bilo govora o identifikaciji bralcev, bodisi s prebranim, z literarnimi liki ali čim drugim, kar najdejo v knjigah. Za današnje nadaljevanje v reprezentacijo sta bili obljubljeni naslednji temi: kaj je narobe z zamorjenimi junaki, da jih bralci načeloma ne marajo, in zakaj mislimo, da bi morali vsi razumeti vse knjige. Avtorje pa smo zamenjali za nove in, no, reprezentativne primere reprezentacije v sodobni literarni produkciji. Govorili bomo o Matiasu Faldbakknu in njegovi trilogiji Skandinavska mizantropija, nad njim pa bo bdel mojster modernističnega reprezentiranja skozi spomin, gospod Marcel Proust.
Reprezentacija je zagonetna gospa, ki skozi stoletja popisanih listov menja mnenja, namene in družbo. Načeloma pomeni toliko kot »ponovno pred-staviti, ponovno postaviti pred« nekoga ali nekaj, v grobem pa lahko rečemo, da, vsaj za potrebe tegale razmisleka, reprezentacija označuje način, kako je objektivna resničnost prevedena v besede in literaturo. Pri tem lahko govorimo o reprezentaciji vsebine ali reprezentaciji načina biti nečesa.
Izhajamo torej iz tega, da v očeh povprečnega bralca literarno delo z drugimi sredstvi, torej z jezikom, nekaj odsotnega ponovno oživlja, denimo neko ljubezensko zgodbo ali vojni čas v okupirani Ljubljani. Vrednostno in spoznavno naj stvari ne bi spreminjala, ker je tesno povezana z mimesis, posnemanjem stvari.
Načeloma literatura lahko opisuje resničnost, seveda. Ne sme pa se pozabiti, da se ta resničnost dojema skozi miselno strukturo, ki vnaprej določa percepcijo in da je kakršna koli misel na objektivno v tem oziru zelo ambiciozna. Poleg tega je dvema ali trem pisateljem že prišlo na misel, da so v svojih pisanjih potegnili ločnico med avtorjem, pripovedovalcem in literarnim likom. Ker so bili posebej zlobni, ima vsak izmed treh v naborki svoje prepričanje in svoj pogled na opisovano resničnost. Bralec verjetno že švica, nadpovprečno samozavestni pa razglasijo, da se iz njih ne bo nihče delal norca in grejo ponovno brat Cankarja. Ali Žabota, če to sklenejo te dni.
Kako se refleksija zunanjega sveta, ki ga bralci iščejo ali pa iščemo v literaturi lahko sfiži in zakaj, bomo demonstrirali na primeru romanov norveškega umetnika Matiasa Faldbakkna. Trilogija nosi naslov Skandinavska mizantropija (ljudomrznost, za tiste brez Verbinca), posamezni romani pa The Cocka Hola Company, Macht und Rebel in Unfun. Ukvarjajo se z zagonetnimi področji človeških dejavnosti, ki so nedvomno lahko zelo ustvarjalna, niso pa družbeno sprejemljiva. Z izjemo zasebnih zbirk dvd-jev seveda.
Protagonisti prvega dela so producenti in igralci pornografskih filmov, s katerimi financirajo svoje ljudomrzniške misije, na primer Zjebi soseda, in na splošno želijo preprečiti predvsem kulturnikom, da bi še naprej kvarno vplivali na ta svet in njegovo mladež. Drugi del se ukvarja s prodajljivim v kulturi, znanju in umetnosti. Tretji projicira slasher videoigrico v real life in zamenja reprezentacijo realnosti s fikcijo za reprezentacijo fikcije v realnosti. Prisotni so vsi elementi, ki tekste (načeloma) opredeljujejo kot politične, kot ogledalo družbe in kot zamislek nad sedanjostjo, v kateri živimo. Elementi skratka, o katerih si avtor ne misli nič:
Vsled velikega moralističnega zgražanja, ki ga sprošča trilogija, in za moralno podporo avtorju, če bi morda kdo ne verjel njegovim larpulartističnim in apolitičnim argumentom, smo napravili majhen trik. Glavni liki so v polnosti ohranili svojo identiteto in svetovni nazor, pripisane pa so jim rahlo modificirane družbene okoliščine, konkretno poklic. Če iz osrednje Cocka Hola družine črtamo pornografijo, napravimo gospo za gospodinjo in tajnico s polovičnim delovnim časom, ki po dogovoru s svojim možem trgovskim potnikom pač prosto promiskuira, ker se je on po ogledu poroda odločil za aseksualnost, dobimo normalno in za družbo popolnoma sprejemljivo družino. Problematičnemu mulcu sploh ni treba menjati ničesar.
Kaj hočemo reči: reprezentirani odnosi, relacije med protagonisti niso niti deviantne, niti mizantropske, niti prevratniške, ampak popolnoma vsakdanje bolane, ljubeče in vdane v usodo. V naslednjih dveh delih je stvar toliko lažja. Negativistična prodajalca idej nista daleč od oglaševalskih moneymakerjev in korporacijske logike, slasherka na svojem pohodu pa je depresivna ločenka, zlorabljnena v adolescenci, ki se ne more otresti ne preteklosti ne bivšega partnerja in ji pač poči film. Been there done that.
Čemu potem taka drama? Zaradi razkoraka med načinom reprezentacije v romanih in reprezentirano vsebino. Ustvarjata popolnoma različni sliki. Način, kako je reprezentacija v romanih podana, nosi v sebi neprimerno več informacij kot pa sama reprezentirana vsebina. Ampak večina bralcev jo spregleda, ker ima preveč opravkov s fascinacijo nad uporabljenimi grdimi besedami in stvarmi, ki jih predstavljajo (ja, reprezentirajo kot vsebino).
To bi bil torej prvi vtis o reprezentaciji, kot si jo človek misli, ko bere Faldbakkna, in prva resnica o reprezentaciji, ki je dejansko aplicirana, ko človek bere Faldbakkna. Razmerje med vsebinskim in »načinskim« je prebrisano skrito s pripovedovalnimi ukanami. V vsakem izmed treh romanov je na voljo neki »jaz«, skozi katerega se bralec lahko identificira v prebrano, če ima seveda na voljo nekaj subverzivne podlage. Sodeluje tudi omniprezentni glas, ki botruje objektivaciji, ki naj bi torej zagotavljal resničnost prebranega po neki bralski logiki, ki je, tako opažamo, še vedno precej na delu. In potem si lahko mislimo: pa kdo si lahko izmisli take nebuloze? Prasec bolan. Sej tist so mladoletne punčke. In s tem v sliko dobimo še avtorja. Ta vendarle ni nacistična pedofilska svinja. Na to se morda velja spomniti vsakokrat, ko koga zamika prepoznavati manifestacijo pisateljske bolane psihe črno na belem. Tudi ta vsekakor obstaja in tudi črno na belem, ampak se je je treba lotiti bolj zahrbtno.
Kaj je potem vzrok, da avtor odpelje protagoniste v analne odnose s še popolnoma užitnimi kumarami, v prodajo Hitlerjevih govorov židovskim organizacijam in mesarjenje z nožem po lastnih otrocih? Umetniški koncept. Poskus napisati knjigo, ki navidez deluje povsem nasprotno socialnim in kulturnim praksam, in jo distribuirati v obtok denarja in moči. Projekt je uspel na celi črti. In bralci smo osli, ki so šli trikrat na led.
V resnici je avtor prijazen in se ne norčuje iz nikogar (to ni objektivizacija iz teksta, ampak bo povedal malo kasneje tudi sam). Če bi bili res pazljivi, kaj beremo, bi to lahko prepoznali iz vsake knjige posebej, in sicer iz performativnosti končnega, s sladostrastjo pričakovanega katarzičnega akta verbalnega izživljanja nad domišljijsko agresijo, ki je burila duha skozi celo knjigo in za katero se edino spodobi, da na koncu dobi apokaliptične razsežnosti. Te nikakor ne umanjkajo, se pa telesnemu umaknejo v konceptualno. Faldbakken protagoniste ujame v zanko nihanja na relaciji med točkama a in b, iz katere ni izhoda. Njihova lastna akcija ljudi požene v agilno introvertiranje koncepta delovanja. To je veliko grozljivejše od vseh mladoletnih kumar, ker se dogaja na nivoju konceptualnega, torej tistega, kar kumaram in židovstvu sploh šele določa področje boja.
Nazorneje: anti-antiglobalistično, protisosedsko, protikulturno in proti-pač-vsemu porno producent se na potapljajoči ladji svojega podjetja ne more sprijazniti z mislijo, da njegovi dezrevolucionarni projekti ne bi prišli v javnost. Uredi si minutažo v popularnem talk showu, kjer postane junak ploskajoče topoumne množice, ječi od frustracije, ko vidi, da je šele s tem vsega res konec. Ampak performativno, ki ga je pognal s svojo TV pojavnostjo, je dobilo svoje življenje in s tem ugonobilo samo bistvo dezrevolucije, ki jo je sploh hotel predstaviti javnosti.
Po vseh obljubah in veličastnih napovedih dokaj klavrn konec, ki pa napoveduje tudi usodo celotnega knjižnega poskusa, ki je pravzaprav umetniški projekt. Tisti umetniški projekt, ki je ob izidu s svojim pljuvanjem po vsem lepem in normalnem pristal pod tisočimi norveškimi božičnimi drevesci, zavit v zlat papir z rdečo pentljo, kot se za adventni čas spodobi.
In veliki finale: Skandinavska mizantropija konec koncev JE reprezentacija avtorjevih pogledov na svet. Skandinavska mizantropija JE točno paradigmatski prikaz modernistične verodostojnosti in pridnosti v izražanju resnice sveta. JE vse tisto, kar smo zgoraj zapisali, da leni bralci razpoznajo v knjigah. Le skozi trojno zanko, kar za pridne bralce še vedno pomeni, da se bodo morda ustavili pri načinovni reprezentaciji, za lene pa je tako ali tako vseeno (mimogrede, zdaj je odlična prilika za branje ostalih recenzentov Mizantropije, pozor pozor, glave nosimo na pladnju!). Avtorjevi pogledi pač niso to, kar je bilo sprva predvidevati: zanikanje stanja sodobne družbe in bla bla, ampak prepričanje o paradigmatskih vzorcih, po katerih deluje kulturna pamet. Pričevanje o neskončni sili negativizma, ki se izrodi v gonilno silo tistega, kar zanika, o slepem avtomatizmu, ki mu klišejsko podlegamo in smo mu na celi črti podlegli tudi pri branju njegovih knjig.
Naj potolažimo vse prizadete: tip je umetnik, ne pisatelj. Slednji navadno niso tako premeteni, in verjetnost, da bi se podobni ciklični literarni poskusni zajci redno pojavljali na slovenskih knjižnih policah, je tako rekoč zanemarljiva.
Zakaj ljudje ne marajo zamorjenih junakov? Ker imajo literaturo samo za sprostitev. Zakaj bi morali vsi ljudje razumeti vse knjige? Bog ne daj, pravzaprav. Da znajo brati, pač ni dovolj.
Nad besedili je bdel gospod Marcel Proust.
Pisala in risala je Andreja.
Komentarji
komentiraj >>