Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE KILLS: Blood Pressures (Domino/ distribucija Matrix Music, 2011) (ponovitev 19. 5. 2011 ob 00.30) (1154 bralcev)
Četrtek, 12. 5. 2011
Recky



In kaj ponuja nova plošča Blood Pressures? Kot prvo in najbolj pomembno je, da prinaša 11 novih, avtorskih skladb. In z razliko od predhodnika Midnight Boom, s katerim sta se Mosshartova in Hince preiskusila v malce bolj popoidnih, ušesom prijaznih vodah, se tokrat spet vračata k malce težjim, umazanim in distorziranim kitarskim zvokom, ki jih s svojim dinamičnim in s seksapilom prepojenim glasom začini pevka Alison. (v celoti!)
* Tri leta po izidu albuma Midnight Boom, ki je zaokrožil imenitno trilogijo britansko-ameriškega minimalističnega art rock/blues dua The Kills - všteti sta še plošči Keep On Your Mean Side iz leta 2003 in No Wow iz leta 2005 - se The Kills spet vračajo na glasbeni zemljevid. Blood Pressures, ki je luč sveta ugledal aprila letos, je izšel v bistveno drugačnih okoliščinah kot njegovi predhodniki.

Pevka Alison Mossheart je čas triletne abstinence skupine izkoristila za plodno sodelovanje z Jackom Whitom v njegovem projektnem bendu Dead Weather. Z njim je posnela kar dva nekoliko nenavadna, temačna in kompleksna gothic-blues albuma.
Jamie Hince, kitarist skupine, glasbeno ni bil tako ploden, se je pa medtem intimno zapletel z notorno modno boginjo in predatorko rockovskih zvezd Kate Moss. Ta je pred dnevi oznanila tudi njuno poroko. Tudi zaradi teh okoliščin je četrta plošča Killsov veljala za eno bolj pričakovanih med indie rock poslušalstvom.

In kaj ponuja nova plošča Blood Pressures? Kot prvo in najbolj pomembno je, da prinaša 11 novih, avtorskih skladb. In za razliko od predhodnika Midnight Boom, s katerim sta se Mosshartova in Hince preizkusila v malce bolj popoidnih, ušesom prijaznih vodah, se tokrat spet vračata k malce težjim, umazanim in distorziranim kitarskim zvokom, ki jih s svojim dinamičnim in s seksapilom prepojenim glasom začini pevka Alison.

Album odpre pesem Future Starts Slow, ki se ji na začetno nasneto ritmično podlago pridružita značilni Killsovski riff in dvoglasno petje Alison in Jamieja. Druga pesem s plošče in hkrati prvi singel Satellite je eno prvih presenečenj plošče. Gre za komad, odigran v masivnem reggae ritmu z močno distorzirano kitarsko podlago in odpet v sing-a-long maniri. Komad kot naročen za skupno koncertno prepevanje in poplesavanje.

Tretja pesem Heart is a Beating Drum je klasična Kills pesem. Nasneti ritmi, rahlo zamazana kitara, spevna melodija in čutni vokal. Podobno velja za pesem, ki ji sledi – Nail in My Coffin. V kratki miniaturi Wild Charms, dolgi dobro minuto, se ob klavirju in sramežljivi ritmični podlagi na vokalu predstavi tudi Jamie. In težko si je predstavljati, da je komad posvečen komu drugemu kot njegovi bodoči ženi Kate Moss. DNA je značilna pesem tega lo-fi dua. Kotaleči se ritem, minimalna kitarska distorzija in še ena poštena vokalna lekcija pevke Alison. Ta se nadaljuje tudi v komadu Baby Says, ki s svojim začetnim kitarskim riffom nekoliko spominja na Gimme Shelter Rolling Stonesov. The Last Goodbye, ki sledi, je še ena intimna miniatura v zgolj klavirski podlagi s to razliko, da jo na svoj značilni način odpoje Alison. Glede na naslov bi verjetno bolj sedla na konec albuma.

Damned If She Do je ena izmed bolj povprečnih pesmi z albuma, prav tako You Don't Own the Road. Zato pa je zadnja pesem plošče Pots And Pants ponovno bolj konkretna, čeprav narejena zelo asketsko. Zgolj »v izi« nasnet ritem, dvoglasno petje obeh akterjev benda in akustična kitara, ki se ji proti koncu pridruži še obilna kitarska distorzija.

Z albumom Blood Pressures, ki je bil v večini posnet v Key Club studiu v Michiganu in pod producentsko palico Jamieja Hincea in Billa Skibbeja, The Kills nadaljujeta svojo zastavljeno pot. Kot dolgoletnemu fenu benda mi album po prvih poslušanjih, za razliko od predhodnikov, ni sedel na prvo žogo. Mogoče je zaradi novih glasbenih izkušenj Alison Mosshart malenkost kompleksnejši, kljub temu pa je obdržal vse osnovne značilnosti, saj je še vedno izjemno stajliš, vitalen, dinamičen in navsezadnje tudi seksi.

pripravil Igor Pavkovič



Komentarji
komentiraj >>