Danes ob polnoči se izteče rok, do katerega se morajo vsi, ki nameravajo pred referendumi o pokojninski reformi, delu na črno in o arhivih nagovarjati volilce, kot organizatorji referendumske kampanje prijaviti Državni volilni komisiji. Ker bodo 5. junija na sporedu kar trije referendumi, bodo morale biti tudi kampanje motiviranja do sodelovanja na volitvah upravičenega telesa ločene za vsak referendum posebej, organizatorji pa morajo za vsako odpreti tudi ločeni transakcijski račun...
Danes ob polnoči se izteče rok, do katerega se morajo vsi, ki nameravajo pred referendumi o pokojninski reformi, delu na črno in o arhivih nagovarjati volilce, kot organizatorji referendumske kampanje prijaviti Državni volilni komisiji. Ker bodo 5. junija na sporedu kar trije referendumi, bodo morale biti tudi kampanje motiviranja do sodelovanja na volitvah upravičenega telesa ločene za vsak referendum posebej, organizatorji pa morajo za vsako odpreti tudi ločeni transakcijski račun. Doslej se jih je prijavilo 16 za referendum o pokojninski reformi, 10 za referendum o delu na črno in 9 za referendum o noveli zakona o arhivih. Skupaj to tako znese kar 35 predreferendumskih kampanj in prav tako 35 novih transakcijskih računov. Za vsako posamezno kampanjo namreč lahko organizatorji porabijo največ 0,25 evra na volilnega upravičenca oziroma največ 425.000 evrov.
Kljub temu da takega denarja nimajo niti največja koalicijska ali pač opozicijska strankarska podjetja in da bodo kampanje temu ustrezno skromnejše, pa so lahko domači tržniki, prodajalci oglasnega prostora in celo bančniki povsem upravičeno zadovoljni. Ob takem silnem in politično dirigiranemu razmahu predreferendumskim in predvolilnim kampanjam podporne storitvene industrije ter spremljajoče plakatne in oglasne navlake pa brez pravega razloga za zadovoljstvo ostajajo predvsem domači državljani.
Ne glede namreč na ta silen razcvet neposredne referendumske demokracije, kot smo mu zadnja opozicijska leta Janeza Janše priča na tej danes ponovno prav majsko sončni strani Alp, je denimo že iz raziskave Slovenski utrip, za katero vsak mesec poskrbijo na Fakulteti za res uporabne družbene študije v Novi Gorici, razvidno, da širom domovine prevladuje mnenje, da današnjo Evropo najbolj oblikuje evro, najmanj pa domnevno razsvetljenstvo, ki naj bi v skladu z evropocentričnim pogledom na svet domovalo prav na stari celini in ki bi naj bilo v prvi vrsti zaslužno za demokratične režime, kot jih danes imamo in poznamo v sami Evropski Uniji.
Tudi realnost vsakega posameznika na Slovenskem gotovo da bolj oblikuje mesečno razpoložljiva količina evrov, kot pa neko razsvetljenstvo, ki bi naj bilo zgodovinska prapodlaga za današnje državljanske in politične demokratične pravice, zaradi katerih je v domači Republiki sploh lahko prišlo do te silne pred-referendumske mrzlice ali pač vročice. Res sicer je, da bo domača država, s tem, ko bodo na nedeljo 5. junija volilnim upravičencem na voliščih naenkrat zastavljena kar tri referendumska vprašanja, nekaj tudi privarčevala. Toda glede na veljavna določila Zakona o volilni in referendumski kampanji bo prihranek možen predvsem pri izdatkih za razpošiljanje volilnih seznamov in vabil ter organizaciji mreže volišč po vsej državi, nikakor pa ne tudi pri vodenju in organizaciji posameznih referendumskih kampanj, saj je te potrebno organizrati in celo računovodsko knjižiti ločeno za vsako posamezno referendumsko vprašanje.
Tako se denimo že vnaprej ve, da bodo 3 ločene referendumske kampanje za vsako posamezno vprašanje do 3. junija opolnoči delali naslednji bolj ali manj politično relevantni subjekti: SDS, SLS, Zares, Zeleni Slovenije, SMS- Zeleni, Stranka enakih možnosti, Zveza domoljubnih društev Hervardi in društvo Združenje v Gibanju OPS – Osveščeni prebivalci Slovenije. Kljub temu da se uradno še ni prijavila, se že vnaprej ve, da bo v vseh treh kampanjah sodelovala tudi Vlada Boruta Pahorja. Glede na napovedi javnomnenjskih anket, da bo izgubila vse tri referendume, se na prvi pogled to ne zdi prav na uspeh obsojeno početje. Toda aktualna pač zgolj še delno opravilna vladna ekipa Boruta Pahorja je v predreferendumski kampanji že od same napovedi in posledične uresničitve odhoda DESUS iz vladne koalicije.
Volilne kampanje tako posameznih vladnih strank, kot je Zares, katere predsednik Gregor Golobič je ob pričakovani zavrnitvi pokojninske reforme že napovedal lasten umik iz vladne ekipe, pa tudi obrobnih političnih akterjev, kot so SMS Zeleni ali osveščeni domoljubi, pa potrjujejo, da gre za svojevrstno investicijo v prihodnje državnozborske volitve. Kljub političnim sestankovanjem Boruta Pahorja, kot je bilo današnje trepljanje po ramenih s prvakom SNS Zmagom Jelinčičem, je manjšinska vlada že zaradi lastne neopravilnosti lahko zgolj kratkoročna politična rešitev. Pahorja je sicer Jelinčič že potolažil, da poslanci za predčasne volitve ne bodo glasovali, da si ne bi odrezali veje, na kateri sedijo. Toda to bi še nemara držalo, če se nekateri poslanci in stranke ne bi nadejali, da se lahko povzdignejo še do kakšne višje veje domačega po demokratično usihajočega državnega drevesa.
Tako se bo bržkone po 5. juniju izkazalo, da ta vlada pravzaprav ne more več odločati o ničemer, saj si niti Borut Pahor ne more privoščiti, da bi bila usoda vladnih zakonskih predlogov odvisna od bolanorazumske presoje slovenskih državnozborskih nacional-oportunistov. Poskusiti sicer ni greh, to je le pokazalo današnje srečanje Pahor – Jelinčič, toda še najbolj verjetne so prav predčasne volitve. In prav zato visoko število sodelujočih v vseh treh referendumskih kampanjah pravzaprav ne preseneča. Tako to namreč gre. Predreferendumske kampanje so svojevrstna vaja za predvolilne kampanje, po katerih se bodo ponovno razmešale karte za sedeže pri koritu domače izvršne in zakonodajne oblasti. In to je tudi edino razsvetljenje, ki smo mu na Slovenskem priča ob začetku uradne kampanje za referendumski trojček v nedeljo 5. junija.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s predreferendumskim razsvetljenjem v domači Republiki Sloveniji v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>