* Na nejevoljo marsikaterega domačega glasbenega zanesenjaka si upam trditi, da so na področju Slovenije vselej zares uspevali zgolj nekonvencionalni bendi, tisti, ki so se na kakršen koli način poigravali z okvirji svojih osnovnih žanrov. Le takšni specifični ustvarjalci so dobili tudi širše mednarodno priznanje. Na drugi strani pa je to, kar velja za domači mainstream, vselej zvenelo čudaško ali vsaj popolnoma neavtohtono. Če bi torej dandanes pod Alpami iskali velike avtohtone rock bende, bi se morali najprej obrniti k tistim, ki izhajajo iz neke neodvisne scene.

Eni takšnih so nedvomno Demolition Group, ki se svojega današnjega statusa verjetno nikdar niti niso nadejali, prav tako pa ga niso dosegli s preračunljivostjo lastnega izraza. Zasedbi je v preteklih skoraj 30 letih s kontinuiteto in svojstveno brezkompromisnostjo uspelo na svojo stran pridobiti številno publiko, ki je zvesto spremljala njihove vzpone in padce. Tokrat so se ponovno in prav zares vrnili na sceno, kar so sicer napovedali že z dve leti trajajočim pospešenim koncertiranjem širom Slovenije. Izšel je album s pomenljivim naslovom 'Planet starcev'.

Demolition Group so izšli iz alternativih krogov zgodnjih 80. let, ko je na takrat razvejano sceno novovalovske godbe, ki se je občasno spogledovala z elektronskimi izrazi, privrela zasedba Gast'r'bajtr's. Po dveh letih je bila vzporedno s to formacijo ustanovljena tudi zasedba Demolition Group, ki se je podajala v eksperimentalne vode avantgardnega robotskega disko rocka. Slednja je uspela narediti tudi nekajletni preboj na evropska glasbena prizorišča. V nekem tako ključnem trenutku za številne jugoslovanske bende, torej po razpadu države, so se tudi Demolition Group preusmerili v povsem lokalno okolje.

Skupina je tedaj začela počasi uveljavljati povsem novo glasbeno podobo, ki se je postopoma prelevila v izrazitejšo rockersko estetiko. Ta prehod je morda najbolje ponazorila plošča 'Deep True Love'. Po herojskih devetdesetih letih, ko je zasedba penetrirala v polje gledališča in filma ter tudi zaradi tega postala skrajno priljubljena, se je koncept delovanja ponovno spremenil. Plošča 'Bič, luč in upanje' se je odrekla kompleksnejšim strukturam in prešla v elementarnejši trdo rockerski izraz. Temu pa je sledil dolg premor.

Album 'Planet starcev' je kljub mnoštvu zaigranih novih komadov na živih nastopih prišel kot presenečenje. Demolition Group so v vmesnem času posneli pesem 'Čudeži', ki je zaplavala v mehke in melanholične vode obrobja panonske nižine. Pospremil jo je odličen video spot Saša Podgorška, vendar ne zvok ne slika nista nikoli uradno izšla. Komadi za aktualno ploščo so tako dokaj drugačni od tega osamelca. Nastajali so povečini v zadnjih dveh letih in so se zvokovno dodobra zaostrili. 'Planet starcev' predstavlja morda najostrejši in najbolj neposreden izdelek Demolition Group. Kljub elementarnosti pa novi komadi vsebujejo vse atribute preteklih obdobij, kar se zrcali skozi mehko prehajanje med različnimi žanri.

Demolition Group odlikuje predvsem dejstvo, da jih je nemogoče jasno definirati in postaviti v koordinatni sistem glasbenih žanrov. Tako tudi na novi plošči zvenijo na čase povsem fankoidno, metalsko, noizersko, otožno ali elementarno rockersko. Če uvodna pesem 'Gospodar' nakaže težino kitar, ostrino saksofona in neomajnost ritem sekcije, že naslednja 'Nimam rad boga' popolnoma umirja žogo in skozi zmerno ritmiko izpostavi predvsem vokal. Ploščo pa verjetno najbolj zaznamujejo poskočne funkoidne, skoraj plesne kompozicije, kot so 'Stokrat', 'Kriv sem za vse', 'Romantika' in še zlasti 'Kak dan', vendar se tempo do konca ploščka nekoliko umiri. Ob značilni liriki, ki se skozi intimno mateforičnost podaja po večini v ambivalentni svet ljubezni in sovraštva, se zaključni komad 'Ljubiva ta svet' v značilnem otožnem duhu podaja v vode specifično obarvanega bluesa.

Demolition Group so tako ponovno dokazali sposobnost inkorporiranja najrazličnejših pobud, žanrov in načinov pod okrilje lastne prepoznavne znamke. Nova plošča tako kljub uveljavljenemu zvoku in izraznosti deluje avtorsko dovolj sveže. Iz nje vejeta neka neobremenjenost in ustvarjalna svoboda. Tako skupina, ki v celoti rezidira na periferiji, nekje med Savo in Krko, tudi v novem obdobju ustvarja značilno in privlačno godbo. Ni čudno, da so njihovi koncerti polni.

pripravil Miha Colner