Po besedah vodje Linux Laptop Orcheste iz Virginie, dr. Ivice Bukvića, je L2Ork prvi laptop orkester, ki bazira izključno na odprtokodnih programih. Poleg tega je bilo v uvodnem govoru povedano, da gre za tretji laptop orkester na svetu, kar pa ne drži. PLOrk in SLOrk iz Princetona in Stanforda sta bila verjetno res prva dva, kakšni 2 leti pred L2Orkom pa je že deloval WLO oz. The Worldscape Laptop Orchestra iz Yorka, ki pa verjetno niti ni bil edini. (v celoti!)
L2Ork, 15. 5. 2011; Kino Šiška, Ljubljana
* Po besedah vodje Linux Laptop Orcheste iz Virginie, dr. Ivice Bukvića, je L2Ork prvi laptop orkester, ki bazira izključno na odprtokodnih programih. Poleg tega je bilo v uvodnem govoru povedano, da gre za tretji laptop orkester na svetu, kar pa ne drži. PLOrk [plork] in SLOrk [slork] iz Princetona in Stanforda sta bila verjetno res prva dva, kakšni 2 leti pred L2Orkom pa je že deloval WLO oz. The Worldscape Laptop Orchestra iz Yorka, ki pa verjetno niti ni bil edini. Takrat ga je sestavljalo rekordnih 50 članov, vodil pa ga je priznani elektroakustik dr. Ambrose Field. Resda je Amerika “Meka” računalniške glasbe, a vse se le ne dogaja le čez lužo.
V uvodu je bilo prav tako omenjeno, da se ne ve, kaj naj bi laptop orkester pravzaprav bil. Računalniki ponujajo “neomejene” možnosti interakcije in procesiranja, kar je prekletstvo in blagoslov obenem. In prav oba aspekta sta bila vidna na nedeljskem nastopu. Na eni strani je skupina nastopajočih včasih delovala kot manufaktura. Modulacije, ki jih načeloma opravljajo “digitalne mašince”, kot so na primer LFO [el-ef-o] in generatorji naključnih vrednosti, so bile tu ustvarjane ročno. Ta manufaktura je včasih delovala bolj kot korak nazaj kot pa naprej, saj je skupina študentov dajala vtis, da imajo distanco do računalniške glasbe. Nastop pa je bil temu primerno okoren in anemičen. Z izjemo redkih nastopajočih so se študentje premikali precej mehanično, manjkal pa je predvsem tisti človeški faktor, ki mu načeloma pravimo občutek. Na tej točki pa se je potrebno tudi zavedati, da so študentje po večini le premladi, da bi svoj glasbeni okus razvili do te mere, da bi lahko dejansko uživali v nastopanju. To je, po mojem mnenju, eden izmed problemov prav vseh univerzitetnih laptop orkestrov, ki opozarja predvsem na marginalno pozicijo eksperimentalne glasbe v današnjem svetu. Pri enem komadu se je skupini na primer pridružil tudi bobnar, ki je s svojim potom in strastjo do inštrumenta popolnoma zasenčil nastop računalničarjev.
Dodaten razlog, da je lahko bobnar tako izstopal, pa je tudi v tem, da sama interakcija med človekom in računalnikom ni bila dobro izkoriščena. V tem pogledu so vsi na začetku omenjeni orkestri naredili nekaj bolj drznih korakov. Prvi problem vidim v tem, da so imeli vsi glasbeniki enak fizični del inštrumenta oz. kontroler. To sta bila Nintendova Wii in Nunchuk. Poleg tega pa so ju tudi vsi uporabljali na zelo podoben način. Nihče ni na primer izkoriščal Wii-jeve infra rdeče kamere, ki omogoča sledenje štirim točkam v prostoru. Na ta način je uporabnik omejen le na nagib in pospeške okoli oz. vzdolž x, y in z osi, nima pa dostopa do samih koordinat. Koordinate pa so le pomemben del gest oz. gibov.
Omenjeni Nintendovi napravi sta sicer odlični igrači za glasbeno ustvarjanje, a preseneča me, da L2Ork ne sledi najnovejšim trendom na področju “hackanja” igralnih pripomočkov v kreativne namene. Na trgu so že novi izdelki, ki odpirajo nove možnosti človeško-računalniške interakcije, preko masovne proizvodnje pa prav tako kot Wii ali Nunchack ponujajo visoko kvalitetne senzorje za bizarno nizko ceno. Mogoče se ravno tu kaže problem odprtokodnega pristopa k interakciji z računalnikom, saj se je verjetno težje šlepati na kolektivni razvoj potrebnega dodatnega softwarea, ki je še posebej hiter med uporabniki Macintoshevih operacijskih sistemov.
Kljub temu je bil koncert prav prijeten, kar kljub vsemu kaže na smiselno porazdelitev nalog med nastopajočimi in kompozitorsko žilico vodje Ivice Bukvića. Pravzaprav me je glasba zelo presenetila v pozitivnem smislu. Na dogodek me je gnala predvsem radovednost s tehnične plati, ki ni bila preveč potešena, saj je zaradi utrujenosti orkestra odpadlo predavanje. Vendar je sam nastop odtehtal nedeljski dogodek, kjer smo namesto akademskega hladu, in tukaj mislim na glasbo, poslušali čustveno digitalo z dialogom in zgodbo. V podrobnosti se na tej točki ne bi spuščal, saj gre tokrat le za recenzijo drugačne vrste. Ker smo poslušali študentski laptop orkester in ker se, po mojem mnenju, še vedno nahajamo v embrionalni fazi človeško računalniških vmesnikov, se mi L2Orkov nastop zdi še posebej pomemben z vidika spodbujanja debate in razmišljanja na dotično temo. Zato je še toliko bolj škoda, da je odpadlo predavanje, saj bi verjetno osvetlilo mnoge skrite aspekte računalniškega orkestra, predvsem mrežno interakcijo med samimi laptopi.
Izredno sem vesel, da so se tovrstni dogodki začeli odvijati tudi pri nas. S tem mislim na koncerte, kjer je sam nastop ravno toliko pomemben kot neko tehnično in teoretsko ozadje. Tehnično ozadje pa je nekaj, kar Linux Laptop Orchestra deli s svetom preko številnih posnetkov na spletu in na ta način promovira in spodbuja računalniško glasbeno umetnost ter dialog, ki je še kako pomemben v tem zgodnjem razvoju. Za nedeljski koncert se gre zahvaliti Inštitutu za raziskovanje zvočnih umetnosti IRZU ter Kinu Šiška, kjer je dogodek potekal.
Linux Laptop Orchestro je na deževno nedeljo v Kinu Šiška poslušal Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>