Kanada, čistejša britanska sestra, francoski ostanek in katalizator ameriške slabe vesti, je v svojih uradnih sto petdesetih letih obstoja vzgojila malo število pisateljev, zato pa večje število pisateljic. Kanadske ženske so si v prostrani deželi očitno uspele izboriti tisto razvpito sobo, o kateri je pisala Virginia Woolf in si tako priborile še osrednjo pozicijo v svetovni literaturi.
Ena izmed zvezd stalnic kanadske literature je Margaret Atwood, ki je poleg del tako imenovane historiografske metafikcije – predstaven je na primer roman Na površje – ustvarila tudi ključno delo kanadske literarne kritike Preživetje. V tem eseju kot poglavitno značilnost kanadske literature postulira simbol preživetja, ki se izraža v vseprisotni poziciji žrtve v kanadski pisavi.
Pozicija žrtve je lahko mehka, ne pomeni nujno položaja popolnoma nevrotičnega ali že psihotičnega posameznika, ki svoje identitete ne gradi izključno s pripovedjo ali jezikom nasilja. Tako je Atwoodovini tezi komplementarna prav pisava Alice Munro, ki piše že nekaj desetletij, v slovenščini pa jo lahko beremo šele od lanskega leta v knjigi Preveč sreče in v tukaj obravnavani zbirki kratkih zgodb Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva. Ni odveč pripomniti, da je Munrojeva Bookerjeva nagrajenka za življenjski opus in tudi avtorica, ki jo bo slej kot prej iz rokava potegnila Nobelova komisija. Pravi prestiž pa pomeni oznaka, ki si jo je pridelala v literarnovednih krogih, imenujejo jo namreč „kanadski Čehov“.
Takšna drzna primerjava je, kot nam izkazuje zbirka devetih zgodb, ki se prepisujejo skorajda v krajše novele, popolnoma legitimna. Tudi Munrojeva, tako kot Čehov, ne snuje dogodkovnih spektaklov ali velikih, vidnih sprememb in preobratov. Logika njene pisave je logika vsakdana, banalnega bivanja, ki je kulisa za detajlirano, subtilno in pikolovsko opazovanje protagonistov, ki je edino zmožno zaslediti amplitude njihovih spoznanj. Da, v zgodbah se ne zgodi nič, ob podrobni inšpekciji pa lahko prepoznamo trenutke naključij, ki uravnovešajo tako fikcijo kot vsakdan in nikoli niso neposredno problematizirani.
Na vlogo naključja, ki je po Munrojevi morda le trik časa, v zgodbah namiguje že naslov zbirke, ki je pravzaprav kanadska različica dečkom in deklicam dobro znane izštevanke „ljubi me, ne ljubi me“. Kar je ključno, je torej razpršeno, dogajanje je žrtvovano in izročeno mikro dramam, ki ga motivirajo, poganjajo in opomenjajo.
Kratke zgodbe zbirke Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva si za svoj lokus jemljejo kanadsko provinco Ontario, osredinjajo pa ženske srednjih let. Čeprav ne gre za velike pripovedi, imajo te še vedno ogromno tematsko in izpovedno moč. Eksplicirana sta ljubezen in čas, osnovna elementa odnosov, ki so tu raznorodni in vsak zase odraz specifične posameznikove psihopatologije. Avtorica ni postmoderno obupana ali temačna, njene junakinje so še vedno „bitja ljubezni“, četudi je ta ljubezen pogosto v svojem rušilnem agregatnem stanju. Da bi zarisala celotni razvojni lok tega danes tako odčaranega pojma, nam v zadnji zgodbi Medved je prečkal goro, v podtonih naracije servira podobo ljubezni, ki je „šegava milina“.
Avtorica svoje čehovske prikazni strukturira izjemno pretanjeno, fikcijo vzporeja z vsakdanjim na način, da se medsebojno spodbujata in neposredno izklicujeta, celo evocirata življenje. Njena pisava upošteva izhodiščno dvoumnost kulture, ki je hkrati ironija in resnobnost. Te komponentne tvorijo zapeljivo atmosfero, ki je vedno atmosfera ostanka ali prebitka, morda elipse. Pisateljica ne pove vsega, v svoje zgodbe pripušča neko nedoumljivo prisotnost, ki jih poživlja in oživlja ter omogoča, da se bralec z njimi istoveti.
V kratki razdelavi zbirke Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva sem opustila povzetke zgodb, ker si jih nisem zapomnila. Ostali so detajli, ki niso nujno osamljene male reči, ker so slednje lahko resnično dolgočasne. Munrojini detajli so tisti, ki povišujejo vsakdanjost, jo zaokrožajo in hkrati premišljujejo. Njeno delo opazuje običajni kontekst ženske srednjih let, ki ni posebej avanturističen ali izjemen, in se spušča globoko pod površino, kjer se izkaže, da se vanj pripenjajo enaki problemi in radosti kot v vsakršno veliko zgodbo.
Ljubezen je dajala Ana.