Četrtek, 19. 5. 2011
Robert Bobnič
In kako bomo razumeli Nietzscheja, ko bomo prebrali Safranskega? Tudi tako, da bomo pridobili nekakšen pred-uvod v ničejanski sunek, ki nas čaka, če pričnemo misliti. Mišljenje, ki subjekta ne bo vrnilo k njegovi notranjosti, pač pa izvrglo na zunanjost, izvrglo k tistim konicam življenja, ki so najintenzivnejša, pa tudi času najbolj neprimerna. Morda pa bo to le postalo naša usoda – postati času neprimeren. V tem je vsa aktualnost Nietzschejevega mišljenja, mišljenja, ki se nam bo vračalo, vračalo večno.
Poleti leta 1881 je neki sprehajalec ob Surlejskih pečinah doživel strašen navdih, za katerega je menil, da je njegovo življenje prelomilo na polovico. Sprehajalcu je bilo ime Friedrich Nietzsche, navdih pa je porodil njegovo najtežjo misel: večno vračanje enakega. Nietzsche je umrl devetnajst let pozneje, še pred tem pa je zapisal, da je ime za tisti dogodek, ki bo zgodovino sveta prelomil na dvoje. In res, prav nič se ne bi motili, če bi rekli, da obstaja zgodovina pred Nietzschejem in zgodovina po njem. Nietzsche, ki se nam vselej vrača in svet vedno znova prelamlja na dvoje. Tokrat v študiji Rüdigerja Safranskega, naslovljeni Nietzsche: biografija njegovega mišljenja in izdani pri založbi LUD Literatura.
Pravzaprav se nam je Nietzsche že vrnil, če ne drugače, pa v številnih interpretacijskih posegih, ki so nastali v delih Thomasa Manna, Georgea Simmla, Alfreda Baeumlerja, Ernsta Bertrama, Karla Jaspersa, Martina Heideggra, Theodorja Adorna, Georgea Batailla in Michela Foucaulta. To so avtorji, ki jih v zadnjem poglavju navaja Safranski. Spisku je nujno dodati še Gillesa Deleuza in Pierra Klossowskega, ki pa nista samo Nietzschejeva interpreta, marveč tudi že misleca v pravem ničejanskem pomenu. A vendar, kaj je ta pomen, ki je hkrati tudi osrednji zastavek pričujočega dela?
Začeli smo na koncu, saj se za Nietzscheja vendarle spodobi, da pričnemo na koncu, ki pa sam po sebi nima konca. In to ne na kateremkoli koncu, marveč tistem, ko Nietzsche 3. januarja 1889 v Torinu objame ubogega konja, ko se njegov um za vedno potopi v tisto, čemur se je vseskozi približeval. Nič čudnega torej, da Safranski knjigo zaključuje z naslednjimi besedami: »Kant je spraševal, ali naj zapustimo utrjeno kraljestvo uma in se podamo na odprto morje neznanega, in se zavzemal za to, da ostanemu tu. Nietzsche pa je odplul. Z Nietzschejevim mišljenjem nikamor ne pridemo, nikakršnega izida ni, nikakršnega rezultata. Pri njem je le volja do neskončne avanture mišljenja.«
Tudi zato lahko začnemo kje drugje, pravzaprav kjerkoli. Morda celo pri začetku pričujočega dela, pri Safranskem samem. Velja namreč poudariti, da je Nietzscheju in Safranskemu skupno to, da nista del akademske institucije, saj gre v obeh primerih za zunajuniverzitetna filozofa. Nietzschejeva univerzitetna kariera se namreč zaradi zdravstvenih težav zaključi pomladi 1879, medtem ko se ji Safranski odpove in raje izbere poklic svobodnega pisatelja. Vendar pa se tu podobnost tudi konča, saj se Safranski v nasprotju z Nietzschejem, ki se prepušča izključno razvijanju lastne misli, posveča predvsem biografijam slavnih imen nemške filozofije.
Kljub temu pa pri obravnavanem delu besede biografija ne gre pretirano podčrtovati, saj se pred nami ne razteza konvencionalen biografski diskurz, temveč smel poskus, kako misliti Nietzschejevo misel. Safranski se namreč izogne preprosti psihologistični redukciji, ki posamezno misel speljuje iz posameznikove psihološke strukture. Ne, pred sabo imamo delo, ki skuša biti ničejansko, zato moramo njegov temeljni postulat brati na način, da med mislijo in življenjem ni ločnice: misel misli življenje in življenje živi misel. V nasprotnem primeru izgubimo – dovolimo si te težke besede – samo bistvo Nietzschejeve filozofije. Zavoljo tega ne bi bilo odveč, če bi Safranski namesto besede biografija zapisal besedo, ki ima pri Nietzscheju izrazit pomen, to je genealogija.
Seveda lahko Safranskemu odpustimo, saj delo predstavlja potrpežljivo interpretacijo vseh poglavitnih Nietzschejevih tematik. Pri tem najbolj izstopa njegova perspektiva, saj vštric z Nietzschejevimi monumentalnimi deli črpa iz njegovih dnevniških zapisov, pisem in drugih fragmentov iz zapuščine. Vse skupaj je spleteno v petnajst poglavij, ki so osredinjena okoli poglavitnih zasukov znotraj Nietzschejeve misli in življenja. V zadnjem razdelku, ki mu sledi še izdaten kronološki pregled, pa Safranski obravnava še interpretacije Nietzschejevih del vključno s tistimi, ki so ga izrabile za nacionalsocialistično propagando.
Presežno vrednost Safranskove interpretacije gre potemtakem iskati v tem, da skozi recimo temu bolj osebne dimenzije Nietzschejeve misli pokaže, kako je Nietzsche postal to, kar je. A vendar ne pričakovati, da se za Nietzschejem, kakor ga poznamo, razpira še en, morda bolj intimen Nietzsche. Nietzsche je natanko to, kar je njegova misel, ki udarja s kladivom, a kljub temu zveni v najstrožji tišini besede. Ali kakor je govoril Zaratustra: »Najtišje besede prinesejo vihar«.
Kakor v svoji knjigi o Nietzscheju ugotavlja Alenka Zupančič, je Nietzsche ime za tisto začudenje, sunek oziroma afekt, ki ga človek doživi, ko se sreča z njegovim diskurzom. Pri tem pa ne gre za burkaštvo, zato gre Safranskemu samo šteti v dobro, da se ga niti ne trudi ustvarjati, pač pa le vztrajno dozira tiste sunke Nietzschejevega življenja, iz katerih se porodi njegova misel. In obratno: tiste sunke Nietzschejeve misli, iz katere se porodi Nietzschejevo življenje.
Teh sunkov je veliko, na primer sunek glasbe, iz katere se rodi tragedija in iz katere se v končni fazi porodi Nietzschejev duh. Ali pa sunek Dioniza, kar je pravzaprav eno in isto. Kaj pa sunek, ki ga Nietzsche proizvede že v mladih letih, ko lucidno zasnuje nekatere fundamente svoje misli? Ali pa sunek njegovega srečanja z Wagnerjem, ki ga absolutno prevzame? V končni fazi pa tudi sunek radikalnega preloma z njim, ki nastane ob spektaklu Wagnerjeve uprizoritve Prstana v Bayreuthu. Morda je to sunek, ki Nietzscheja usodno zaznamuje, saj začne počasi odpravljati vsakršne metafizične ostanke v lastnem mišljenju. A vendar so tu še sunki navdiha ob Surlejski pečini, pa sunki mlade Lou Salome, ki jo Nietzsche dvakrat neuspešno zaprosi. Ne nazadnje pa so tu še sunek lastnega telesa, sunek glavobola in slabšanja vida, ki Nietzscheja pestijo vse od mladih let dalje.
Nietzsche prav dobro ve, da je telo tisto, ki misli. Od tu izvira tudi tako slabo razumljeni nauk o gonih in v končni fazi volja do moči. Safranski pa telesa ne poudarja v zadostni meri, saj se konec koncev ne moremo znebiti vtisa, da Nietzscheja vseeno motri iz idealistične pozicije. No, vendarle na 198. strani zapiše, da »Nietzscheja nikoli ne bomo razumeli, če si ne bomo vedno znova dopovedovali, da so zanj misli zares bile duhovno-telesna dejanskost in so imele tako stopnjo realnosti, kot jo imajo sicer le strašna čustva«.
In kako bomo razumeli Nietzscheja, ko bomo prebrali Safranskega? Pravzaprav tako, da se bomo ognili heideggerjanskim in lacanovskim perspektivam, ki jih Nietzscheju nastavljajo v teh krajih. Pravzaprav pa tudi tako, da bomo pridobili nekakšen pred-uvod v zaresni ničejanski sunek, ki nas čaka, če pričnemo misliti, misliti-živeti. Misliti, kar pa subjekta ne bo vrnilo k njegovi najgloblji notranjosti, pač pa izvrglo na zunanjost, izvrglo k tistim konicam življenja, ki so najintenzivnejše, pa tudi času najbolj neprimerne. Morda pa bo to le postalo naša usoda – postati času neprimeren. V tem je vsa aktualnost Nietzschejevega mišljenja, mišljenja, ki se nam bo vračalo, vračalo večno.
Času neprimeren pa se trudi postati tudi Robert Bobnič.
Komentarji
komentiraj >> Re: Safranski: Nietzsche - Biografija njegovega mišljenja
gramma nazi [20/05/2011]
"Presežno vrednost Safranskove interpretacije" ??? dejte popravt to:)
odgovori >>
Re: Safranski: Nietzsche - Biografija njegovega mišljenja
p. [20/05/2011]
super prispevek
odgovori >>