V senci dogajanja ob Dnevu antifašizmov se je v torek na Fakulteti za družbene vede odvilo še predavanje slovenskega zunanjega ministra Samuela Žbogarja. Minister je za študente mednarodnih odnosov pripravil predavanje z naslovom Slovenska zunanja politika: Od regionalnega delovanja na poti k odgovornemu globalnemu povezovanju, v katerem je precej nezanimivo predstavil delovanje slovenske diplomacije v prvih dvajsetih letih.

V kolikor vas zanima razvoj slovenske diplomacije, imate na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve kompletno besedilo, ki ga je v torek povedal minister. Našo pozornost je pritegnilo ministrovo pojasnilo o šestem stebru diplomacije, in sicer o načelnosti, ki da je še posebej pomembno vodilo zunanje politike majhnih držav.

Medtem ko je bilo samo predavanje prebrano z lista, je bil malce bolj zanimiv drugi del z vprašanji, pa ne toliko zaradi zgovornosti odgovorov, ampak kvečjemu obratno. Študenti so ministru zastavili nekaj vprašanj in podali nekaj svojih mnenj in opažanj, ki načeloma ministru niso bila naklonjena. In če je bilo prej že govora o načelnosti in o tem, kako si je slovenska zunanja politika tudi sama sposobna oblikovati mnenje, je pričakovano sledilo vprašanje o odnosu Slovenije do Združenih držav Amerike in ali ne bi bilo morda bolje, da se malce distanciramo in resnično ustvarimo svoja stališča.

Predavanje je minilo v poslušanju PR tekstov o tem, kako zelo je Slovenija samostojna, aktivna in uspešna v svoji zunanji politiki. Minister je tudi smelo izpostavil, kakšen uspeh je nedavno dogajanje s slovensko manjšino v Avstriji. Eden izmed študentov ga je zato povprašal, kje točno vidi uspeh slovenske diplomacije, ko pa si je manjšina vse izpogajala sama.

Najbolj pa nas je seveda razočaralo nejasno in neopredeljeno odgovarjanje na kakršnokoli zastavljeno vprašanje. Ob vprašanju glede slovenskega stališča okoli dogajanja v Gazi smo tako dobili zgolj nekakšen medel odgovor, kako bi vse skupaj rešil še nikoli prej omenjen dogovor med sprtima stranema, ki ga je minister okrasil z željami za Palestince in izpostavil bojda aktivno vlogo slovenske diplomacije tudi pri tem vprašanju.

Pa saj nismo veliko pričakovali od tovrstnega predavanja, četudi bi bilo morda bolje, ko bi minister s tako obsežno kariero študentom raje več povedal o njegovih izkušnjah, realnem stanju in moči Slovenije v mednarodnem prostoru, ne pa o njegovih željah glede slednjega. Kar se tiče odgovorov na specifično zastavljena vprašanja, lahko rečemo, da je bilo vse skupaj togo, neopredeljeno, nespecifično in pretirano diplomatsko, tako da po odgovoru nismo imeli nič bolj jasne predstave, kakšno je mnenje Slovenije o katerikoli zadevi.

Vse skupaj niti ne bi bilo vredno objave, če ne bi imeli izjav, ki so tako zelo nevtralne in optimistične, da človek pomisli, da gre za diplomacijo Švice in da je v resnici v svetu vse lepo in prav. Nekaj so diplomatski odgovori, ki smo jih s takih naslovov navajeni, drugo pa je očitno sprenevedanje, podajanje visokoletečih PR izjav glede povsem realnih vprašanj.

Od naše zunanje politike nismo pričakovali neke samostojne drže in aktivne vloge pri reševanju problemov, vseeno pa bi bilo dobro, če bi pri izjavah, ki jih pošiljamo v svet, resnično upoštevali to opevano načelnost in ne samo zaletavo kimali mnenju velikih v upanju na drobtinice.

Na popoldansko izbirno predavanje je za vas odšla Maja Oprešnik.