Petek, 5. 12. 2003
Bozji_dar
Ko je Eric prvič v življenju poskusil skrečati na sestrinem gramofonu, je to odločilno zaznamovalo njegovo nadaljno življenjsko pot. Vzgojitelj po izobrazbi, se je preusmeril v glasbeni posel, imel pri tem tudi dovolj sreče in danes je tam, kjer je. Pred nami je že drugi album Erica Sana, bolj znanega pod psevdonimom Kid Koala, nekoliko pretencioznega naslova Some Of My Best Friends Are DJ's, ki lepo nadaljuje zgodbo njegove prejšnje izdaje.Ta, zanimivo, sploh ni bila povsem glasbene narave. Nufonia Must Fall je Kidov projekt, ki je marca letos izšel pri založbi ECW Press in je na najboljši možen način združil obe njegovi zanimanji – strip in glasbo. Nufonia Must Fall je debela stripovska knjiga, ki v futurističnem vzdušju govori o ljubezni med starim pokvarjenim robotom in deloholičnim dekletom. Kid Koala je stripovsko zgodbo opremil tudi z zanimivim soundtrackom, narejenim na osnovi klavirja, ki ga je v svoji maniri zmoduliral, ja, tudi do neprepoznavnosti. Plošča, ki ji že ne moremo več reči hip-hop, čeprav je narejena povsem v skladu s hip-hop kulturnim izročilom združevanja graffiti umetnosti z glasbo ter še v širšem kontekstu z rimano besedo in plesom, je bila dobršno presenečenje in kar precejšen odmik od njegovega prvenca Carpal Tunnel Syndrome.
Nova plošča Some Of My Best Friends Are DJ's je logično glasbeno nadaljevanje soundtracka h tej knjigi. Tudi na njej se pojavljajo liki, kot so Negatron, Grandmaphone in ostali, le da tokrat lahko slišimo tudi, kako naj bi nekateri od njih zveneli. Npr. v komadu Robochacha.
Na novem albumu se dobro odraža Kidova glasbena evolucija. Če je njegov, sicer odličen prvenec, deloval še precej raztrgano, v njegovem tokratnem poskusu ni čutiti tega. Izbor glasbenih tem njegovih novih kolažev se je še razširil, saj tokrat uporablja sample iz starih jazzovskih kompozicij z enako mero inventivnosti, kot tudi klasične ska melodije ali pa osladne havajske terasa šlagerje za sončne zahode v dvoje.
Samega skrečanja in ostalih turntable trikov je na novi plošči pravzaprave precej manj, kar pa se tiče kompozicije komadov, je tu viden očiten napredek. Kid Koala sicer nikoli ni sodil v tisto najvišjo ligo turntablistov, kjer upravičeno kraljujeta Q-Bert in Mixmaster Mike, zato pa se je toliko bolj posvečal aranžmajem komadov. Ti so še bolj dodelani in na nekaterih mestih prav presenetijo. Npr. v komadu Skanky Panky, kjer Kid v prvotni ska ritem naknadno umeša beat, vse skupaj pa naredi tako neopazno, da se zdi, kot da se zadevi kar zlijeta sami vase. Podobno se zgodi v predzadnjem komadu Vacation Island, le da tokrat namesto skaja poslušamo danes že omenjeno havajsko muziko. Eden izmed biserov plošče je zagotovo kratka smešnica z naslovom Flu Season, ki nam pričara situacijo, v kateri se srečata dva bolna DJ-ja. Vse kar lahko povem ob tem je to, da tako inovativne uporabe samplov kašljanja že dolgo nisem slišal. Če sploh kdaj. Hja, humorja Kidu Koali zagotovo nikdar ni primanjkovalo.
Nova plošča z malce pretencioznim naslovom navdušuje s povsem nepretencioznim humorjem, ki naravnost seva iz nje. Najsi bo to zaradi izbora samplov, konstrukcije komadov, ali pa hecnih melodij, presodite sami. V pomoč pa naj vam bodo naslednji komadi: Basin Street Blues, Radio Nufonia, Stompin At Le Savoy, Space Cadet 2, Grandmaphone Speaks, Skanky Panky, Flu Season, Robochacha, Elevator Hopper, Annie's Parlour, Bonus Materials: On The Set Of Fender Bender, More Dance Music, Vacation Island in Negatron Speaks. Prekleto veliko naslovov za tako kratko ploščo.
Komentarji
komentiraj >> Re: Petek, 5. 12. 03, ob 19.00: KID KOALA - Some Of My Best Friends Are DJ's
niggro [10/12/2003]
ta tip je car
odgovori >>