Nobelov nagrajenec iz leta 2006, ustanovitelj bangladeške banke Grameen, Mohamed Yunus, je pred 14-imi dnevi uradno odstopil s položaja direktorja institucije, ki jo je sam ustanovil leta 1983. S tem se je končala agonija, ki je trajala vse odkar je marca letos bangladeška vlada izdala odlok za njegovo odstavitev. Padec idejnega očeta in največjega promotorja mikroposojil revnim slojem prebivalstva pa simbolno sovpada z najhujšo krizo mikrokreditne panoge, ki se sooča z vedno več kritikami na račun svojega delovanja.

Špekulacij o tem, zakaj se je bangladeška vlada, sicer lastnica četrtinskega deleža v banki Grameen, odločila znebiti Yunusa, je več. Razlogi, ki se jih omenja, so tako politični kot poslovni in celo osebni. A če te špekulacije in namigovanja pustimo ob strani, ostaja neizpodbitno dejstvo, da mikrokreditne organizacije v treh desetletjih svojega delovanja niso potrdile evforičnih napovedi svojega pionirja. Ta je svet namreč prepričeval, da je na ta način v obdobju ene generacije mogoče izkoreniniti svetovno revščino. Prepričati se je pustil marsikdo, od mednarodnih razvojnih agencij, ki so sprejele metodo in jo začele širiti, pa do številnih svetovnih voditeljev in seveda investitorjev, ki so z bolj ali manj plemenitimi nameni začeli financirati mikrokreditne organizacije. Precejšen delež teh sredstev se je stekel tudi v banko Grameen, ki je postala ena največjih institucij na področju mikroposojil. Številne znanstvene študije in raziskave na primerih iz prakse pa kažejo, da koncept nikakor ni »čisto zlato« in da ima bolj malo pozitivnih učinkov na izboljšanje položaja najrevnejših slojev svetovne populacije.

Kot trdijo kritiki, sovpada rojstvo koncepta mikrofinanc v obdobje velikega razmaha neoliberalnih ekonomskih idej v 70. letih 20. stoletja. Ideja o posamezniku, ki naj bi se z lastno podjetniško iniciativo izkopal iz revščine, začel dobičkonosno dejavnost in se na ta način postavil na noge, povzema samo bistvo tovrstnega razmišljanja. Revnejšemu prebivalstvu je zato treba omogočiti dostop do finančnih sredstev, do katerih ne more priti v okviru prevladujočih finančnih mehanizmov. Praksa pa dokazuje nasprotno teorijo, in sicer da v jedru problema ni dostop do kreditnih sredstev, pač pa neobstoj institucij, ki bi obstoječim mikropodjetniškim iniciativam omogočile nadgradnjo z inovacijami in prenosom tehnologije ter širitev izven meja lokalnega povpraševanja.

Prav zato iz tovrstnih programov vznikle mikropodjetniške iniciative nimajo ravno dolge življenjske dobe. Študija učinkov mikrokreditnih programov v eni od indijskih zveznih držav je pokazala, da je v treh letih od začetka delovanja ugasnilo več kot 98 procentov vseh novoustanovljenih mikropodjetij. Začetne investicije v veliko primerih prinesejo kratkotrajne pozitivne učinke, ki pa zaradi omenjenega pomanjkanja institucij ne morejo prerasti ozkih okvirov. Ko pride do nasičenosti ponudbe, ki ne ustreza več lokalnemu povpraševanju, to za večino pomeni konec dejavnosti oziroma životarjenje na mizernih dobičkih, ki komaj zadostujejo za odplačevanje visokih obresti posojil.

Obresti na tovrstna posojila pa so že v sami osnovi večje, saj posojilodajalci v njih zajamejo visoke stroške posameznih mikrokreditov in večja tveganja, ki jih predstavljajo ljudje z nizkimi dohodki ter brez garancij za odplačevanje dolgov. Zahteve po samozadostnosti mikrokreditnih organizacij in tržni naravnanosti brez vladnih subvencij so sicer povečale konkurenco in ponudbo, hkrati pa v panogo privabile tudi številne dobičkarje in špekulante, kar je ponekod povzročilo katastrofalne posledice. Glavni razlogi za to so bili prav velika dostopnost posojil z malo nadzora nad tem, v kakšne namene so le-ta porabljena, in zgolj dobičkonosna naravnanost posojilodajalcev.

O neučinkovitosti mikrokreditnih programov veliko pove podatek raziskave iz leta 2009, da je dostopnost do mikrokreditnih sredstev največja prav v državah, kjer stopnje revščine in nezaposlenosti ostajajo visoke. Treba je sicer priznati, da številne organizacije posojila nadgrajujejo tudi z izobraževalnimi programi in svetovanjem, kar nedvomno prinaša pozitivne rezultate. Tovrstni programi še zvišujejo ceno posameznih posojil in morajo zato praviloma biti subvencionirani z javnimi sredstvi ali zasebnimi investicijami. Slednje pa zgolj še utrjuje pomisleke o njihovi učinkovitosti.

Mikrokrediti so v zadnjem času našli mesto in se širijo tudi na območju Evropske Unije. Njihov glavni promotor je Evropska komisija, ki s svojim mehanizmom za dajanje garancij mikrokreditnim organizacijam v posameznih državah članicah skuša spodbujati podjetništvo ter si prizadeva za večjo ekonomsko in socialno vključenost ranljivih skupin. Trenutna kriza mikrokreditnih dejavnosti je evropskim voditeljem lahko dobro izhodišče za premislek o ureditvi evropskega bančnega sektorja in njegovih pomanjkljivostih, zaradi katerih so številni izključeni iz finančnih tokov.

Profesor Udo Reifner iz hamburškega finančnega inštituta je kot dober poznavalec mikrofinanc prepričan, da je rešitev treba poiskati v reformi bančnega sistema. Slednji bi moral v prihodnje svoje storitve zagotavljati vsem skupinam prebivalstva, tudi revnejšim. Banke bi se morale predvsem v primerih revnejših skupin manj osredotočati zgolj na dobičke, kar bi bilo mogoče doseči z zakonsko omejitvijo najvišjih obrestnih mer. Reifner je prepričan, da so ob tovrstnih predpostavkah profesionalni standardi bančnih storitev neprimerno višji, kot pa jih lahko nudijo mikrokreditne organizacije.

Čeprav se vsi strinjajo, da številni vzroki aktualne finančno-gospodarske krize izhajajo iz bančnega sektorja, ni nobenih uspešnih poskusov za njegovo reformo. Se lahko stvari v prihodnje spremenijo, ali pa bodo voditelji držav še naprej raje nasedali neo-liberalnim pravljicam? Pa čeprav te zvenijo tako lepo, kot tista o izkoreninjenju revščine.

Komentar podpisuje Matej Šebenik.