Četrtek, 26. 5. 2011
mcolner
V četrtkovi Tolpi bumov prisluhnite novi plošči domačih družbeno angažiranih distorziranih hip hoperjev Cancel z naslovom 'Kriza identitete', ki je izšla za Založbo Radia Študent letošnjega leta. (v celoti!)
* Dandanes je izražanje nezadovoljstva nad ureditvijo, ki diktira življenje slehernika, oziroma nad pomanjkanjem uporabnih alternativ skozi različne oblike kulturnih dejavnosti dokaj pogost pojav. Eni glasnejših glasbenih ustvarjalcev, ki vseskozi opozarjajo na anomalije naše na videz srečne skupnosti, so zbrani v zasedbi Cancel iz Ljubljane. Njen izraz je bil vselej prvenstveno podrejen kritični sporočilnosti. Cancel so eni tistih, ki so v dogmatični demokratičnosti že davno našli kost za temeljito glodanje. Na novem albumu v enem izmed verzov komada 'Začaran krog' izustijo pomenljiv sklep: »Ta jebena demokracija mi daje samo eno pozitivno jebeno stran in to je, da mi ni treba biti jebeno tiho«.
Morda je ta izjava nekako simptomatična za danes obravnavano ploščo, ki se vrti prav okoli sorodnih sporočil. A zgodba skupine Cancel se ni rodila iz uličnega aktivizma ali teoretsko naravnanega anarhizma, ampak predvsem iz glasbe same. Ob koncu 90. let so bili ena najkonkretnejših zasedb, ki je kombinirala različne glasbene žanre v enotno zmes težke, a poskočne godbe. Njihov prvenec 'Urbana nervoza' je leta 2004 pomenil svojstven domači presežek v smeri združevanja hip hopa in metala. Grupacija, ki je tedaj štela tri vokaliste in tri instrumentaliste, je kmalu po kronanju svojega delovanja z uradno izdajo zapadla v fazo mirovanja.
V letošnjem letu se je kolektiv Cancel v prenovljeni postavi vrnil na sceno, in to neposredno z izdajo druge studijske plošče 'Kriza identitete'. Na njej je skupina že na prvi posluh konkretizirala svoj zvok, prečistila aranžmane in naredila veliko produkcijsko delo. Brezhibna instrumentalna trojka v klasično rockerski postavi – kitara, bas in boben – tako ponovno pluje po različnih žanrskih vodah, vendar se jih poslužuje selektivno in premišljeno. Na način »manj je več« zelo disciplinirano ostaja na distanci ter pušča prosto pot vokalnim posegom frontmana Laganeeja. Njegova neposredna sporočilnost, izražena skozi gosto posejano besedje, se postavlja v samo središče celostne podobe zasedbe. Medtem ko instrumentalna podlaga sledi rap-metalskim in jazz-funkerskim vzorom, se besedila zajedajo v rane slovenske družbene situacije.
Laganee govori bodisi o povsem univerzalnih bodisi zelo konkretnih lokalnih problematikah. Na eni strani obdeluje splošno pokvarjenost politične elite, neizmerno potrošništvo in revščino, na drugi strani pa ob pomoči slovenske ljudske zakladnice razmišlja o vprašanjih nacionalizma, domače različice tranzicije in posledično razslojenosti. Ko obračunava s tajkuni, poziva ubogo gmajno na ponovno vstajo, kadar se nanaša na ubogljivost in zaslepljenost ljudi, pa jih nagovarja kot hlapčevski narod. Ta folklorna travma ni prizanesla niti takšnim urbanim bojevnikom.
Cancel govorijo splošen, le malce bolj jezno nabrušen jezik urbane uporniške srenje, ki s kritično distanco spremlja in komentira situacijo, vendar se zaveda svoje dejanske nemoči. Še bolj kot nemoč pa izražajo pomanjkanje idej za boljši svet, tako na teoretski kot praktični ravni. V to skupino sodi tudi večina ustvarjalcev in poslušalcev Radia Študent, ki lahko udarniškim besedilom zgolj prikimavamo. A vseeno se je vredno zamisliti nad pridihom moraliziranja, ki je za levičarsko srenjo vsekakor najbolj pogubno.
Sporočila Cancel, ki repetitivno nizajo kritične misli, postanejo nekoliko neučinkovita ravno zaradi lastne inflacije. Te situacije ne more povsem rešiti niti odlično prelivanje vokalnih in instrumentalnih poglavij znotraj nepravilno zastavljenih komadov, polnih ritmičnih preskokov in premestitev. Instrumentalna sekcija je namreč na mentalni ravni odrinjena povsem na rob in služi predvsem kot zvočna podlaga gosto posejanih besedil.
Cancel so tako nedvomno ohranili in morda še zaostrili svojo žanrsko heterogenost, ki jo tehnično brezhibno kombinirajo v kompaktno celoto, vendar komadi ob svojem nizanju postanejo nekoliko monotoni in skoraj meditativni. Ni pa se mogoče znebiti občutka rahle zagrenjenosti, saj se vsesplošna kritika niza dokaj poljubno in vseobsegajoče. V svoji črnogledosti so Cancel pozabili na še tiste zadnje pozitivne trenutke življenja. Družbena apokalipsa je premagala ljubezen. Eros se je umaknil tanatosu.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>