Petek, 3. 6. 2011
Borja
Brazilski čudežni deček, ki je s svojimi platami pred skoraj petnajstimi leti dokazal, da je totalni mojster sempladeličnega brkljanja, se z zadnjimi projekti usmerja v bolj mikroskopsko seciranje zvočnosti, pa naj gre za konkretne zvoke okolja ali drobce glasbenega izročila. Z Isam pa prihaja še ena novost - Tobin prvič vključuje tudi svoje vokale, ki pa so seveda zmaličeni do neprepoznavnosti. Nekje na meji med zvočnim oblikovanjem in šusom brezkompromisno masivne postžanrske godbe. (v celoti!)
* Brazilski čudežni deček, ki je s svojimi prvimi platami pred skoraj petnajstimi leti dokazal, da je totalni mojster sempladeličnega brkljanja, se z zadnjimi projekti usmerja v vse bolj mikroskopsko seciranje zvočnosti, pa naj gre za posnete, konkretne zvoke okolja ali drobce glasbenega izročila. Z albumom Isam pa prihaja še ena novost - Tobin prvič vključuje tudi svoje vokale, ki pa so seveda zmaličeni do neprepoznavnosti. Nekje na meji med zvočnim oblikovanjem in šusom brezkompromisno masivne postžanrske godbe.
Amon Tobin ima zares posebno mesto v zgodovini sodobne elektronike. Z glasbo je začel prčkati sredi devetdesetih, najprej predvsem na polju drum 'n' bassa pod psevdonimom Cujo. Leta 1996 je s tem imenom izdal prvenec Adventures in Foam in takoj so ga opazili pri takrat hitro rastoči in v smislu razvoja britanske klubske godbe pionirski založbi Ninja Tune. Ko je Brazilec prišel pod njihovo okrilje, je ovrgel psevdonim in začel izdajati muziko s pravim imenom Amon Tobin. Kot nič kolikokrat se je izkazalo, da imajo odgovorni pri Ninjah zares dober nos, saj so ga njegovi naslednji trije albumi Bricolage, Permutation in Supermodified povsem afirmirali kot posebneža sempladelične „reži in lepi“ estetike, ena od kritik je album Bricolage celo označila za „eno najinovativnejših plat desetletja“. Potem se je tempo njegovih izdaj začel upočasnjevati, njegov leta 2007 izdani šesti album Fooley Room pa pomeni prelomnico, ki jo nakazuje že sam naslov. Z njim je Tobin povsem končal manipuliranje že obstoječih posnetkov, torej semplanje, saj je vse zvoke, ki jih slišimo na plošči, posnel sam.
In zdaj s svojim sedmim albumom Isam nadaljuje maličenje terenskih, konkretnih posnetkov, ambientov, zvokov prometa, živali, … Vendar pa je Isam v resnici še bolj kompleksen od plošče Foley Room. Če je razne inštrumente snemal že prej, pa kombiniranje in pretirano zvijanje ter spreminjanje zvokov vseh mogočih izvorov, celo svojih vokalov, ni bilo še nikoli tako pestro in hkrati suvereno. Paleta zvokov je neortodoksna, raziskovalna, ogromna, kar je bila povsem zavestna odločitev. Tobin je namreč izjavil, da gre pri plošči Isam za zvočno skulpturo, da je bil njegov namen premakniti se drugam, naprej od estetike njegovih prejšnjih del. Tehnike terenskega snemanja je v zadnjih letih izpopolnil in zdaj dejansko lahko občudujemo sintetiziranje konkretnih posnetkov v glasbene pa tudi samo prostorsko razdrobljene, aritmične zvočne kose. Tobin terenske posnetke predrugači, zmanipulira v ritmične zanke, masivne teksture. Zraven doda še kako bolano basovsko linijo in tako dobimo urejen kaos, pikolovsko, piflarsko nametavanje različnih idej – od nekonvencionalnega dubstepa do zasanjanih bitov, baladic in čisto konkretnih zvočnih panoram. Isam je nekakšna demonstracija obvladanja tehnike, kaj vse se da narediti s snemanjem in težko manipulacijo. Spotoma stvari postanejo nasičeno nepregledne, težko sledljive, razmetane in čudaške. Isam bi bil zlahka zvočna oprema kake avantgardne predstave, saj je dramaturgija povsem razdrobljena, a natančna. Zdi se, da je Tobin dosegel ekstremno točko, kot da bi hotel neposredno in brezkompromisno povedati „ja, obvladam oblikovanje zvoka in tudi skozi strogo prizmo te metode se da posneti skoraj glasbeni album“. To je sicer res, vendar drža je pretirana. Ker so se vsi konteksti, reference izvorov materiala izgubili v morju zmaličenega zvoka, celota deluje suhoparno, sploh v svoji težko obvladljivi mogočnosti. Isam je skupek izjemno fino, z občutkom obdelanih in absolutno prezentnih detajlov, ni pa vezivnega tkiva, ki bi jih držal skupaj, se z njimi poigraval. To tkivo so v preteklosti predstavljali prav Tobinovi značilni sempli in brejkbiti.
Tobin je z Isam povsem neizprosen, celo perverzno megalomanski. Je brutalen in sublimen, kompakten in na vse strani raztresen obenem, povedati pa hoče preveč. Tehnika je sicer osupljiva, v tem smislu definitivno poslušamo vrhunec njegove kariere, a je hkrati preveč purističen. Čeprav gre definitivno za metodološko in zvočno nadgradnjo, skoraj perfekcijo prejšnje plate Foley Room, pa mu s svojim kaotičnim razkazovanjem kompleksnih zank in tekstur vseeno ne uspe obdržati poslušalčeve pozornosti, obvladaške ideje hitrostno zletijo mimo in ne dosežejo želenega učinka. Mogočna zvočnost in zamujena priložnost obenem. Amon Tobin torej v svoji najmočnejši in najbolj raztreseni formi do zdaj.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>