Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MAN MAN: Life Fantastic (Anti-, 2011) (ponovitev 12. 5. 2011 ob 00.30) (1268 bralcev)
Nedelja, 5. 6. 2011
polonap



Philadelphijski Man Man dajejo vtis, da cenijo dober humor. Predstavljajo se s hecnimi psevdonimi, na odru eksperimentirajo z imidžem in inštrumenti ter producirajo zabavne animirane videospote. Zato niti ne čudijo primerjave s Frankom Zappo, Captainom Beefheartom in kolegom z založbe -Anti, Tomom Waitsom. Tokrat predstavljamo njihov četrti album Life Fantastic z zabavljaško, cirkusantsko muziko, ki po občutju ustreza kar naslovu plošče. (v celoti!)



* Hčerinska založba Anti- ameriške neodvisne diskografske hiše Epitaph - je pred dobrim desetletjem na svoj obstoj opozorila z albumom Mule Variations Toma Waitsa. Od takrat se je izkazala s celo vrsto izdaj različnih žanrov in zajetnim seznamom slovečih imen, ki snemajo zanjo. Med njenimi novejšimi pridobitvami je tudi filadelfijska zasedba Man Man, ki jo pogosto primerjajo prav z Waitsom. Pred tremi leti je navdušila s svojo tretjo ploščo Rabbit Habits, duhovito mešanico klezmerja, gypsy punka in eksperimentalnega rocka, tokrat pa predstavljamo njen četrti izdelek, s psihedeličnim popom navdahnjeni Life Fantastic.

Brkata druščina, na čelu katere je edini originalni član, vokalist in klaviaturist Honus Honus, v zasebnem življenju znan kot Ryan Kattner, izhaja iz različnih glasbenih sredin: iz hardcora in punk-rocka, metala in jazza. Bobnarja Christopherja Powella, na primer, poznamo iz še ene eksperimentalne filadelfijske zasedbe, Need New Body. Raznolikost njihovih korenin ter afiniteta do popa na eni strani in čudaških muzik na drugi sta gotovo povezani z eklektičnostjo njihovega izraza. Vendar pa ta na novi plošči, žal, izgublja ostrejše robove in je še bolj kot doslej podvržen tradicionalni pop formi.

Po treh ploščah, ki so jih posneli za minimalen denar – prvi dve za newyorško založbo Ace Fu -, so si namreč Man Man tokrat prvič privoščili regularno snemanje v studiu in sodelovali z zunanjim producentom. Toda pri tem so se ujeli v podobno past kot mnogi pred njimi. Mike Mogis, odgovoren za izdaje omaške založbe Saddle Creek, in njegov kolega iz zasedbe Bright Eyes, Nate Walcott, kot avtor dokaj osladnih godalnih aranžmajev, sta poskrbela, da Man Man na albumu Life Fantastic zvenijo kar preveč zloščeno in pop. S tem pa – zares klišejsko - izgubljajo tisti element svoje muzike, po katerem so se doslej ločili od prevladujoče indie struje: element umazanosti in spontanosti, da ne rečemo iskrenosti in avtentičnosti; vse to, kar še vedno odlikuje njihove notorične koncertne nastope.

Čeprav plošča ohranja značilno veseljaško, cirkusantsko občutje prejšnjih izdelkov, h kateremu sodijo razigrane klaviature Honusa Honusa, ploskanje, falzetno petje, bizarni teksti in eksperimentiranje z nekonvencionalnim inštrumentarijem, je občutek, da bend v muziko daje tudi svojo dušo, izginil. Zvok, ki so ga Man Man pletli na prejšnjih ploščah, je tokrat bolj nadzorovan in spoliran, odklonov v sfero nepredvidljivega pa je manj, četudi se tu in tam pojavijo nepričakovani disonantni vpadi klaviatur ali hrupna gmota, ki prekine predvidljiv tok komada.

Rezultat je zbirka nikakor ne slabih komadov, ki gredo zlahka v uho. Vendar ob pomanjkanju tistega, čemur bi znotraj popa rekli napaka, ob vse preveč izstopajoči lahkotnosti, Man Man na koncu izzvenijo dokaj prazno in površinsko. To pa je dvakratna škoda: prvič, ker bi jih verjetno ocenili drugače, če jim produkcija ne bi odvzela skoraj vse ostrine, in drugič, ker se tako potrjuje še en stereotip: da pomanjkanje denarja včasih botruje boljšim končnim izdelkom kakor ugodnejše, četudi še zdaleč ne lagodne produkcijske možnosti.

pripravila Polona Poberžnik



Komentarji
komentiraj >>