Sreda, 1. 6. 2011
Andrej Hočevar
Matani Roberts je absolutno treba slediti: v sodobnem jazzu je ni bolj svobodne in prodorne saksofonistke. Koncertni posnetek iz Londona je dokaz, da je njen korpulentni ton neposredni dedič veličin svobodnega jazza, ki jim Matana Roberts stoji blizu kot danes malokdo. (v celoti!)
* Matana Roberts v živo iz Londona: svobodni jazz s sodobnimi kompozicijskimi prijemi ene izmed trenutno najbolj vročih saksofonistk. Navdihnjen angažma in drzna zvestoba tradiciji.
Od trenutno najbolj vročih saksofonistk je Matana Roberts tista, ki v svojem ustvarjanju od vrhuncev svobodnega jazza do danes potegne najbolj neprekinjeno črto. Njen korpulentni ton v sicer obvladanih izbruhih izdaja svojo surovo sredico, v kateri je – danes nič manj kot kadarkoli prej – tudi odločen angažma. Čikaška saksofonistka je pred nekaj leti suvereno stopila na jazzovsko prizorišče s prvencem The Chicago Project, ki mu svoj nespregledljivi pečat daje tudi samosvoja kitarska govorica Jeffa Parkerja. Kar se tiče presežkov tako glede ambicioznosti kot tudi res mogočnega potenciala zasedbe, se Matani Roberts v nekaj skladbah pridruži tudi starejši velikan, saksofonistkin vzornik Fred Anderson, album pa je produciral mlajši zvezdniški pianist Vijay Iyer. Drugi samostojni album Matane Roberts Live in London se najbolj posveti tradiciji in možnostim svobodnega jazza, kot da bi se nenadoma znašel v času njegovih najbolj drznih vzponov, prenesenih na polje sodobnih kompozicijskih možnosti.
Na koncertnem posnetku, ki je bil prvotno nastop za britanski radio in ga bomo kmalu slišali tudi na našem, se prodorni ton Matane Roberts dobro znajde v vseh registrih, ne da bi težil k samovšečnemu pretiravanju. Namesto tega se pogosto znajde v namišljenem, a navdihujočem pogovoru z Albertom Aylerjem, Johnom Coltranom in ne nazadnje Fredom Andersonom. Kot pokaže že prva, skoraj pol ure dolga skladba, se Matana Roberts z zanimanjem posveča postopnim raziskovanjem svoje lastne glasbene govorice, ki v vsakem trenutku že vidi nove možnosti in usmeritve. V dolgih solističnih pasažah, ki se tipaje vijejo okoli implicitnega melodičnega sidrišča, doseže Matana Roberts presenetljive višave in, konec koncev, tudi širjave. Njena svobodnost je namreč premišljeno strukturirana, le da se posamezni deli te lebdeče strukture lahko na trenutke že tako oddaljijo, da je njihov ponovni spoj pravo presenečenje. Drobni, mikrotonalni glissandi sugerirajo utripanje vroče sredice, ki bi se na trenutke hotela nemara izraziti tudi v nejazzovski zvočnosti.
Tako se denimo v uvodni skladbi Matana Roberts prepoznavne melodije dotakne šele po petih minutah iskanja bolj notranjega izraza, ki se postopno prelije v nekoliko jasnejši motiv. Gre sicer za zanimivo priredbo kanadskega pevca in kitarista Frankija Sparroa z naslovom My Sistr. Jazzovske priredbe iz zaloge sodobne popularne glasbe pravzaprav niso več nobena redkost, je pa presenetljiva spretnost, s katero Matana Roberts iz sicer čudovite balade izvleče njeno vzvišeno, a hkrati prvinsko energijo. Prav tukaj je Coltranu nemara še najbliže, saj se ta skoraj polurni glasbeni izlet povsem organsko izteče v blaženo pomiritev. In sploh so solaže Matane Roberts neverjetno natančno fokusirane in, kot se izkaže sčasoma, jasno usmerjene. Postopno dograjevanje je pri Matani Roberts zato vsebovano v najmanjših enotah.
Matana Roberts skozi koncert, ki ga sicer odigra ob bobnarju Chrisu Vatalaru, basistu Tomu Masonu in pianistu Robertu Mitchellu, skoraj nenehno ostaja v ospredju, se pa pojavi tudi v različnih kombinacijah dvojic. Te so pogosto precej ekspresivne in v tem tradicijo svobodnega jazza po svoje že presegajo. Nekatere takšne pasaže so uokvirjene v togo ritmiko, druge spet preplet intimnega lirizma in aleatoričnega nagnjenja. Pretočno in izmuzljivo, nato krhko in lomljivo.
Na koncertnem posnetku iz Londona je očitno prisoten kompozicijski princip kolažiranja bolj ali manj nezaključenih glasbenih enot, ki ga je Matana Roberts postavila v središče svojega novega projekta. Sredi dolgih meditacij ali prodornih izbruhov se lahko nenadoma pojavijo nepričakovani, a dobrodošli postbopovski oddihi ali celo strogo izdelane kompozicijske strukture. Konec koncev je prav ta povezava tisto, kar je v glasbi Matane Roberts najbolj zanimivo: v njej je neki sodobnejši, vendar po svoje modernistični impulz, ki svobodo najžlahtnejšega jazza prepisuje v kontekst kompozicije po Anthonyju Braxtonu.
pripravil Andrej Hočevar
Komentarji
komentiraj >>