Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BREZ RAZLOGOV ZA PROSLAVE IN ZASTAVE (1572 bralcev)
Sreda, 1. 6. 2011
tomazza



V letu, ko se izteka dvajset let od osamosvojitve domače države, so naposled tudi v Upravnem obdboru Društva slovenskih pisateljev dognali, kako malo razlogov ima domače ljudstvo za proslave in visoko plapolajoče zastave. Danes ljudstvo, namesto da bi ponosno proslavljalo, tone v brezup in strah pred prihodnostjo, ugotavljajo v javnem pozivu slovenski politiki ...
V letu, ko se izteka dvajset let od osamosvojitve domače države, so naposled tudi v Upravnem obdboru Društva slovenskih pisateljev dognali, kako malo razlogov ima domače ljudstvo za proslave in visoko plapolajoče zastave. Danes ljudstvo, namesto da bi ponosno proslavljalo, tone v brezup in strah pred prihodnostjo, ugotavljajo v javnem pozivu slovenski politiki oziroma natančneje predstavnikom slovenskega, v navednicah političnega razreda, Vladi Republike Slovenije, vodstvom političnih strank in poslancem Državnega zbora. V njem ne štedijo pikrih besed na račun samo vase zagledane domače politike. Političnega peskovnika, v katerem se naj domače politične stranke, poslanci, ministri in vsi drugi polit-funkcionarji prenehajo boriti izključno za prestiž in oblast.

Diagnoza po zatohlem dehtečega domačega družbenega ozračja, ki so jo slovenski politični kasti pred nos nastavili v Upravni odbor Društtva pisateljev zbrani modreci, pa pravzaprav ne bi mogla biti bolj pravilna. Tako gre. Razpadel je sistem vrednot, v imenu katerega smo se osamosvojili, propadle so cele gospodarske panoge, grozi nam razpad socialnega sistema. Države so se polastile politične stranke, med katerimi ni dialoga; poslanci v parlamentu ne razpravljajo in ne tehtajo argumentov, temveč se zmerjajo, obtožujejo, si očitajo domnevne grehe svojih dedov, bojkotirajo, obstruirajo, se preglasujejo in vsako pomembno sprejeto odločitev vsilijo ljudstvu v ponovno odločanje na referendumu. Kot da reprezentanti parlamentarne demokracije želijo vsemu svetu dokazati nesmiselnost sistema, zaključujejo.

Kljub temu da smo v zadnjem času priča pravi hiperinflaciji javnih pozivov in bolj ali manj prepričljivo civilnih združenj, ki slovenskemu političnemu razredu nastavljajo ogledalo domače stvarnosti, pa v primeru Društvo slovenskih pisateljev pač ne gre za mlečnozobo in še z ničemer dokazano institucijo, kot je denimo prav danes širši javnosti predstavljeno novonastajajoče gibanje Zveza za voljo ljudstva, saj je Društvo slovenskih pisateljev na pobudo Davorina Trstenjaka in pod vodstvom Josipa Vošnjaka 52 književnikov ustanovilo že daljnega leta 1872. Zato bo celo tako sama vase zagledana politična kasta, kot jo imamo in poznamo vseh teh zadnjih 20 let na Slovenskem, posamezne tehtnosti iz javnega poziva Upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev težko spregledala, pa čeprav se očitno bo delala, kot da pravzaprav njej sploh ni namenjena.

Javni poziv osrednje pisateljske stanovske organizacije pri nas k skupni odgovornosti za prihodnost vse bolj bulimično vitke države tako zaenkrat ostaja brez političnih odzivov in komentarjev, kljub jasno navedenim naslovnikom. Slovenskim političnim strankam, poslancem, ministrom in vsej drugi polit-komisarski svojati na dušo polaga, da se naj vendar že začnejo pogovarjati, poslušati in drug drugega upoštevati ter da naj s spremembami volilne zakonodaje omogočijo, da bo na volitvah imel možnost za izvolitev še kdo drug in ne le najbolj ubogljivi vojščaki strankarskih vojskovodij. Direktno na pisateljski tapeti pa so se znašle predvsem politične stranke. Upravni odbor DSP jih povsem neposredno poziva, da naj ne izsiljujejo predčasnih volitev, saj bi te, če bi potekale pod nespremenjenimi pogoji, omogočile zgolj zamenjavo ene obstoječe in izpete garniture z drugo obstoječo in nič manj izpeto garnituro, ne da bi se zares kaj spremenilo.

Rešilna bilka za izhod iz, kot lahko tudi na lastne oči vsak dan vidite, ne prav zavidljivega pat položaja je po mnenju Upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev sprememba domačega volilnega sistema. Toda za to mora v domači in vseh drugih parlamentarnih demokracijah poskrbeti prav te politično izpete garniture. Ta, ki se poslavlja, in ta, ki se pripravlja za ponoven neposreden naskok korit izvršne in zakonodajne, posredno pa tudi sodne in medijsko-nadzorne oblasti v letos 20. let stari domači državi. Tako obe vojskovodji kot njune strankarske oprode, ki te dni bijejo silovit a vnaprej izgubljen boj na požiralniku za vsaj čim bolj časten rezultat na prihajajoči super-referendumski nedelji, pa zaenkrat molčijo, kar je pač dokaz več, kako zelo so se domače države polastile prav domače politične stranke.

Mogoče je sicer pred dvajsetimi leti še nekako držalo in veljalo, da so očetje države to ustanavljali, da bi jo imeli še dolgo potem, ko vseh njih že dolgo več ne bo. Toda politično-proceduralna preigravanja današnjih parlamntarno-demokratičnih dni dokazujejo, da je politično delovanje za javno in ne zgolj lastno strankarsko korist stvar zgodovine. Preteklosti in preteklika. Ostalo je zgolj politično prerivanje za osamosvojiteljske zasluge, kljub temu da je, kot v javnem pozivu domači politični kasti na dušo ugotavljajo pisatelji, dejansko težo odločitve in tveganja osamosvajanja s plebiscitom nase vzelo celotno ljudstvo.

Toda 20 let pozneje bo vendarle potrebno ugotoviti, da se domači politični razred ni polastil le slovenske države, kot mu sicer povsem upravičeno očita javni poziv Upravnega odbora DSP. Očitno si namreč strankarske vojskovodje in njihove oprode ne lastijo zgolj države pač pa tudi samo ljudstvo. Toda država se sama od sebe in brez sodelovanja domače strankarske politike pač ne more politično razlastiti. Za to lahko, tako kot nenazadnje za plebiscitarno osamosvojitev, poskrbi zgolj samo ljudstvo, ki pa ostaja predvsem predmet ustrahovanja ene in druge za oblast prerivajoče se izpete garniture. Dokler bodo domačo politično kulturo tako usodno določali naši in vaši oziroma vaši in naši, se stanje, v katerem so država in državljani zgolj plen medstrankarskih bojev za lastno partijske koristi, pač ne bo spremenilo. Toda tako to gre. Škarje in platno morebitnih sprememb imajo namreč v rokah pač tisti, ki bi se v prvi vrsti morali samoukiniti, ali pa vsaj spremeniti.


ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pomanjkanjem razlogov za proslave in visoko plapolajoče zastave ob dvajseti obletnici domače države v zobeh poskrbel Tomaž Z.




Komentarji
komentiraj >>