Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Holokavst in ženska izpod peresa moškega. (1754 bralcev)
Petek, 3. 6. 2011
Petra Meterc



Arnošt Lustig je monotematski pisatelj. Njegovo temeljno življenjsko doživetje in glavna inspiracija za ustvarjanje je preživetje štirih taborišč med drugo svetovno vojno. Preminil je februarja letos, šele po njegovi smrti pa smo dobili tudi prvi prevod njegovega dela v slovenščino. Kratek roman Molitev za Katarino Horovitz je izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Nives Vidrih, o njem pa bo govora v tokratnem moljevem kosilu.
Arnošt Lustig je monotematski pisatelj. Njegovo temeljno življenjsko doživetje in glavna inspiracija za ustvarjanje je preživetje štirih taborišč med drugo svetovno vojno. Čeh židovskega porekla, ki je kmalu po sovjetski invaziji Češke emigriral, med drugim je nekaj časa preživel tudi v takratni Jugoslaviji, nato pa se je stalno naselil v ZDA, je bil novinar, režiser, predavatelj literature in filma, predvsem pa pisatelj. Preminil je februarja letos, šele po njegovi smrti pa smo dobili tudi prvi prevod njegovega dela v slovenščino. Kratek roman Molitev za Katarino Horovitz je izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Nives Vidrih.

Pričujoč roman je avtor napisal že leta 1964, uspešna pa je bila tudi njegova kasnejša filmska adaptacija. Na pičlih stotih straneh Lustigu uspe izrisati več, kot so mnogokateri »taboriščni« romani skušali prikazati v romanih, ki so šteli tudi tisoč strani. Osrednji lik romana je lepo židovsko dekle Katarina, ki se ji uspe rešiti iz taborišča Auschwitz. Pravzaprav jo reši bogat američan židovskega porekla, ki ga, skupaj z drugimi bogatimi ameriškimi Židi, Nemci zajamejo v Italiji. Privedejo jih do Auschwitza, kjer jim nemški oficir Brenske obljubi svobodo, v zameno za to pa zahteva velike vsote denarja. Ves čas mu skupina prav uslužno piše čeke, oficir Brenske pa jih manipulativno vodi skozi fiktivno administrativno proceduro. Spremlja jih tudi naslovna Katarina, ki pa se skozi celotno dogajanje sicer zdi odmaknjena in ne prav pomemben lik v romanu.

Lustig zareže v roman z ironijo in grotesko – prikaže namreč cinično poigravanje pohlepne nacistične oblasti s človeškim upanjem, obenem pa se ostro obregne tudi ob naivnost ljudi, ki zaslepljeni od lastnega bogastva in vplivnosti ne dojamejo, da jih Brenske pravzaprav želi le obrati vsega denarja, nato pa vseeno poslati v krematorij. Priviligiranost jim pri tem pač ne more pomagati. Avtor vseskozi roman subtilno namiguje na konec; oficir Brenske namreč ves čas uporablja izraze kot so »smo tik pred srečnim koncem« in »stvar je zrela za zaključek«. Prav tako nazorno prikaže nemško izrojenost – talce namreč pripeljejo vse do Hamburga, kjer jim iz vlaka od daleč pokažejo ladjo, na katero naj bi se vkrcali, a do tega seveda nikoli ne pride. Precizno in groteskno slika tudi nemško organizacijo – tako na primer tudi pri talcih, ki so z eno nogo že v krematoriju, mora nujno potekati vse po abecedi.

Dogajanje se bliža koncu, potovanje oz. preračunljivo polnjenje nacističnega proračuna se ciklično zaključi tam, kjer se je tudi začelo; talcem pred zadnjim dejanjem naročijo naj se slečejo. V trenutku sekunde, ko Katarina opazi, da se oficir ob njenem slačenju vzburi, skoči do njega, mu vzame pištolo ter ustreli njega in še nekaj drugih paznikov. Čeprav je krematorij še vedno neizogiben, je to dejanje vseeno edino aktivno v celotnem romanu in zdi se, da le Katarina preseže naivnost in zbere pogum, ki ga ameriški podjetniki s svojo slepo vero v lastno privilegiranost niso premogli.

Pripoved o dekletu, ki ubije nemškega oficirja v Auschwitzu, je sicer zgodba, ki se je med ujetniki širila že v času obstoja taborišča, kasneje pa se je legenda še okrepila. Med drugim so jo na papir tako ali drugače izlili tudi Schillinger, Borowski in Holuj, obstaja pa več kot 14 različic. Arnošt Lustig z vpletom te zgodbe v svoj roman nadaljuje svojo tradicijo ustvarjanja močnih, a ponižanih ženskih likov, ki predčasno odrastejo zaradi težkih razmer, v katere so postavljene. Tako je Molitev za Katarino Horovitz obenem taboriščni, ženski, pravzaprav pa tudi bildungsroman. Podobno je Lustig zarisal tudi svoje ostale romane, med njimi na primer delo Neljubljena, v katerem prikaže dekle, ki se v okolju terezinskega geta zateče k edini možnosti, ki jo lahko ohrani živo – prostitucijo. Lustig namreč spoštuje in občuduje ženske; v njih vidi vitalno moč, ki jo ženske udejanijo v najbolj nečloveških pogojih. Na koncu romana, ki se ga je tokrat lotil molj, avtor tako celo zapiše, da je bila Katarina bolj pogumna in lepša od boga, kar pa so mu, kar nas ne more čuditi, zamerili mnogi.

Psihološka prodornost in filmska dramatičnost, s katero Lustig opisuje usode navadnih ljudi, zaprt svet in mikrokozmose koncentracijskih taborišč, so le ene izmed značilnosti njegove proze. Kar je potrebno poudariti je, da Lustig ne moralizira in ne poveličuje trpljenja Židov; sočutno, a tudi kritično prikaže posameznike, neodvisno od njihove usode v vojni. Nekateri bi znali reči, da je to le še en taboriščni roman, molj pa sporoča, da je tokratnje kosilo snedel z večjim užitkom kot mnogokater psihološki roman napisan v zadnjih letih. O kvaliteti pa priča tudi samo dejstvo, da se je roman v slovenščino prevedel navkljub 57 letom, ki so pretekli od njegove prve objave.

Priporoča Petra Meterc.


Komentarji
komentiraj >>