Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ATMOSPHERE: The Family Sign (RhymeSayers, 2011) (ponovitev 17. 6. 2011 ob 00:30) (2049 bralcev)
Petek, 10. 6. 2011
jizah



Dvojec ATMOSPHERE je s to ploščo začasno ali pa dokončno prerasel v štiričlansko ekipo, saj poleg emsija SLUGA in producenta ANTA, zasedbo po novem sestavljata še dva inštrumentalista. V taki obliki se bodo fantje predstavili na koncertu 19.6. v Gali hali. Album "The Family Sign" je logično nadaljevanje dela tega indie kolektiva, ki vse bolj diši po organski produkciji, po hipsterstvu, a hkrati ponuja vse zabavne in humorne dela raperske ikonografije. (v celoti!)
* Raper Slug in producent Ant sta z izdajo svojega sedmega dolgometražca nedvomno postala veterana hiphoperske scene, kar je za raperja, izhajajočega iz t.i. indie rapa, ki poslušalce išče tudi ali predvsem v svetu neraperske populacije, dokaj nenavaden pojav. Po uspehu njunega prejšnjega albuma „When Life Gives You Lemons, You Paint that Shit Gold“ in vidnega poigravanja z estetsko obliko kompletnega živega benda pa ju je njuna zrelost v pozitivnem in negativnem smislu (pop)eljala v smer bolj zrelega in odraslega, a hkrati manj zabavnega pristopa do hiphopa.

Humorne note sicer raper Slug ni povsem izgubil, a je plošča „Family Sign“ zvesta svojemu naslovu. Alkoholne in ostale nedovoljene substance so očitno tako govorca Sluga kot Anta v njunih zrelih letih odpeljale v sfero krize srednjih let, kjer se Slug rad vrača v mladost, išče vzroke svojih napak in na sebi izvaja nekakšno psihoterapijo z vsemi čari sodobne psihoterapevtske prakse, saj gre pri besedilih zaznati tako momente nezdravih odnosov, tesnobe kot depresije ali recimo bipolarne motnje. Vsem tem razmislekom o svoji preteklosti, o svojih emo soočenjih s familiarnimi zdrahami odraščanja in zavedanju, kakšen vpliv je to imelo nanj, pa se s svojo odraslostjo sooča tudi producent Ant. Dovolj mu je bilo raperskega vzorčenja in se je raje zatekel k minimalistični sliki, kjer glavno vlogo igrata povečini bluesovska kitara in depresivni zvoki raznovrstnih klaviatur, ki vestno sledijo Slugovim zgodbam oddaljene mladosti, kjer je očitno izgubil tudi del svojih odtujenih prijateljev.

Slug se v svojih besedilih dotika tematik, povezanih s staranjem kot fizičnim in psihičnim procesom, saj na naratorski način v slogu pripovedovalca zgodba brska po lastnem spominu in se zateka k trenutkom izgubljenih relacij s starši ter izgube in razočaranj v ljubezni. Poslušalcu zgodbo predaja z veliko mero emocij, pričevanj o medosebnih odnosih, a ga hkrati pelje tudi v prihodnost z očitnimi razmisleki o lastnem starševstvu in stanovitni, trdni zvezi. Preko mnogih metafor in nekaterih precej abstraktnih besedil nas kot narator vodi skozi svoje življenje, kjer očitno močno vlogo igra nasilni oče, kar vpliva tako nanj kot na njegovo vse bolj nesrečno mater. Zgodbe obdeluje natančno, detajlno, z dobršno mero sarkazma, zapiranja v svoj svet ter gradnji na občutkih odtujenosti in vidne odmaknjenosti, ki znotraj mračne in temačne produkcije ter nenehnega aranžmajskega poigravanja sili globoko v polje indie rap forme. Žal težave z ženskim spolom, stresno ljubezensko konotacijo in zatekanje k alkoholnim derivatom Slugu odvzamejo velik del njegove brezobzirnosti oz. arogance, ki je bila vedno predstavljena na zabaven in humoren način, tokrat pa deluje poglobljena, a na precej banalen način, tako s perspektive rim kot enoličnega in mestoma monotonega podajanja besedil. Samodestruktivnost in samoobsesivnost s preteklih plošč se tokrat izgubljata znotraj sredinskega tempa in osnovnega rapanja, pri čemer je Slug ponekod preveč oddaljen od dogajanja, drugič enostavno izgubi prezenco, tretjič pa popolnoma in skorajda brezhibno zapopade tematiko.

Vsem tem flowersko dokaj nezanimivim izpadom emo rapa sledi producent Ant, tokrat obdan z dvema novima članoma zasedbe, kitaristom Natom Collisom in klaviaturistom Erickom Andersonom. Morda je prav ta zanimiva formacija dveh živih inštrumentov in siceršnje MPC raperske estetike kriva, da album mestoma izpade kot nedodelan demo, ki preko zelo baladnih in psihadeličnih kitar ter otožnih klavirjev doda precejšnjo mero dramatičnosti in resnobe plošči. S tem pušča govorcu ogromno prostora za mikrofonske akrobacije in vragolije, ki pa jih le-ta ne izkorišča najbolje, tako da minimalizem vodi v precejšnjo ravninskost.

Slug je postal bolj zrel in odrasel, a je hkrati izgubil del igrivosti. Še vedno pa ostaja poln dvomov o sebi in pesimizma, ostajajo mu zgodbe pijančevanja na turnejah ter nekateri pasivnejši humoristični in zabavnejši prebliski. Znotraj te resnobnosti in brskanja po samem sebi pa včasih deluje malce izgubljeno, zmedeno, celo neosredotočeno, predvsem pa prikaže premalo flowerskih sposobnosti, ki jih nedvomno premore. Repeticija „Family Signa“ sicer prinaša bolj zrelo, prizemljeno in vase zazrto logično nadaljevanje dela tega indie kolektiva, ki vse bolj diši po organski produkciji, po hipsterstvu in sodobnem indie „hypu“, a ohranja elementarne delce raperske ikonografije.

pripravil Marko Godnjavec- Jizah



Komentarji
komentiraj >>

Re: ATMOSPHERE: The Family Sign (RhymeSayers, 2011) (ponovitev 17. 6. 2011 ob 00:30)
Jozza [17/06/2011]

po plati Seven's travels sem jih nehal poslušat, ker me naslednje niso več impresionirale, pred tem so bli močni. Ne vem, mogoče sem tudi jaz pol že mal odrastel...grem pa def. na koncert, to jim dolgujem :)
odgovori >>