Jutri se v Ljubljani prične že šesti festival sodobnega plesa v letošnjem letu Pleskavica. Festival je koncipiran drugače kot njegovi predhodniki. Atipičen je zato, ker ne prinaša in predstavlja kompilacije že narejenih sodobnoplesnih predstav, v sodobnoplesni prostor namreč vnaša programsko razliko. Druga edicija festivala bo nekakšna platforma samoorganizacije in samoupravljanja, saj organizatorji programa niso oblikovali na podlagi že gotovih, že narejenih in fiksiranih predstav.
Jutri se v Ljubljani prične že šesti festival sodobnega plesa v letošnjem letu Pleskavica. Festival je koncipiran drugače kot njegovi predhodniki. Atipičen je zato, ker ne prinaša in predstavlja kompilacije že narejenih sodobnoplesnih predstav. V sodobnoplesni prostor namreč vnaša programsko razliko. Druga edicija festivala bo nekakšna platforma samoorganizacije in samoupravljanja, saj organizatorji Goran Bogdanovski, Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Jasmina Založnik in Rok Vevar programa niso oblikovali na podlagi že gotovih, že narejenih in fiksiranih predstav.
Okoli štirideset povabljenih umetnikov, teoretikov, dramaturgov in producentov bo tako v času od 9. do 19. junija na osnovi različnih metodoloških predlogov oziroma modulov, ki so jih pripravili organizatorji, dnevno oblikovalo program festivala. Pripravljeni moduli ne pomenijo modalnosti ali obveze, umetniki niso gostje, ampak sodelavci festivala, ki vanj lahko vnašajo lastne referenčne vsebine. Kot je povedal Rok Vevar, je ekipo k tovrstni odločitvi spodbodla tudi širša slika sodobnoplesnega festivalskega dogajanja v Evropi, saj formati samih festivalov pogosto niso predmet refleksije in se ponavljajo po inerciji.
Program Pleskavice so organizatorji prekrstili pod gesloma „defestivalizacija“ in „refestivalizacija“. Z njima skušajo prvenstvo umetniških izdelkov nadomestiti z umetniškimi postopki, procesi in metodami ter hkrati reflektirati pojem festivala in v zadnji posledici tudi njegove potencialne formate. Festivalski čas si prizadevajo zapolniti kreativno in ga odpreti tudi za soustvarjanje, sobivanje in druženje udeležencev, kar je na evropskih festivalih s področja sodobnih uprizoritvenih umetnosti v zadnjih treh desetletjih postalo rariteta. Gre namreč po večini za distribucijski tip festivalov, ki se je prelevil v sejemske dogodke, prostore trgovanja, trženja in kulturne tranzicije, namesto izmenjave.
Po Vevarjevih besedah se snovalci Pleskavice naslanjajo tudi na koncept heterohronije Michela Foucaulta. Festivali so za razliko od muzejev in knjižnic, ki akumulirajo neskončne količine časa, pojavi, ki zagotavljajo prekinitev običajnega reda časa. Ta značilnost se je po Vevarjevih špekulacijah porazgubila, zato jo organizatorji želijo obuditi in publiki ter sodelujočim omogočiti, da festivalski čas napolnijo s svojimi zamislimi in ga preživijo kvalitetno. Da, skratka, ustvarijo vrzel v običajnem redu časa.
Na atipični novinarski konferenci, na kateri je bilo poskrbljeno tako za gurmane kot kadilce, saj je potekala pod krošnjami parka Tabor, sta Dejan Srhoj in Jasmina Založnik spregovorila o modulih festivalskega dela oziroma procesov. Kljub vsebinski in tematski odprtosti festivala prezentacije in uprizoritveni dogodki niso izključeni, razvrščali se bodo v večernih urah od 12. junija dalje. Ad hoc predstavitve del in njihovih procesov posameznih delovnih skupin bodo torej izsledljive s pomočjo kompleta delovnih modulov.
Prvi med delovnimi moduli je Generique, ki temelji na kolektivni ustvarjalnosti in fikciji. Gre za diskusijo med performerji in občinstvom o predstavi, ki se nikoli ni zgodila in ki je nihče ni niti videl niti odigral. Drugi, avtorski modul festivalske ekipe, je Rescore, ki se napaja iz kritike, strokovnih člankov in besedil, intervjujev z avtorji ali medijskih najav, ki delovnemu kolektivu služijo kot uprizoritveno besedilo. Tretji modul, imenovan Prezentacija/Kontekstualizacija, se osredotoča na meta raven gledališkega dogodka ob naslonitvi na metauprizoritvene žanre, četrti modul Opis/Deskripcija pa si za poudarek jemlje jezikovne operacije, tako da opis nadomesti samo predstavo.
Drugi programski sklop festivala Pleskavica – če ga lahko imenujemo s tako rigidno oznako – so štiridnevne dramaturške delavnice pod mentorstvom hrvaških dramaturginj Ivane Ivković in Jasne Žmak ter Roka Vevarja. Delavnice bodo aktivno in neposredno vpete v ustvarjalne procese ad hoc predstav. Pomembna plast v ključnih potezah samoorganiziranega festivala je še t. i. Moja privatna zbirka, laboratorij, ki v manj obsežnem formatu zapolnjuje manko knjižnic in mediatek s področja sodobnega plesa v balkanski regiji. Knjižnico, ki bo razporejena v enega od prostorov dijaškega doma Tabor, bodo oblikovali in polnili sodelujoči z lastnim materialom, ga kombinirali in tvorili lastne kuratorske izdelke. V Studiih Fourklor in Wolfy na Parmovi pa bodo potekale tudi obvezne delavnice oziroma klasi gibalno-plesnih znanj pod vodstvom udeležencev festivala.
Urnik in razpored dogodkov je dostopen na spletni strani festivala, kjer boste lahko spremljali tudi dnevniške zapise povabljenih zapisnikarjev in seveda ažurne novice.
Pod milim nebom je o formatih festivala premlevala Ana.
Komentarji
komentiraj >>