V zimskem času smo o pomanjkanju recenzij kebabčinic že poročali, zategadelj smo se logično-posledično lotili preizkušnje tiste, Čopovi sosednje. Ko se je dan že dodobra podaljšal in je udaril podalpski monsun, nas je nos odpeljal na Nazorjevo ulico. Pozicija kebabčinice je delno do pretežno zakrita. Nahaja se za živo mejo, skrita nekje med hotelom Union, ajdovskim podhodom ter gospodarskim in turističnim konzulatom naše severne sosede. Kebabčinica se ne ponaša niti s tem, da je kebabčinica niti s pretirano vidnostjo, vendar nas je presenetil pretok ljudi, ki so bili sposobni odkriti ta skriti pajzelj. To besedo, naj bo jasno, uporabljamo zgolj v geografskem smislu.

Ker smo poprej spili že kar zajetno količino kave, so se pritiski na mehur stopnjevali do te mere, da je bilo nemogoče naročiti karkoli, ne da bi se poprej olajšali. Presenetljivo je okrepčevalnica, izdajmo nje ime, Duna Imbiss, premogla celo iztrebljevalnik. Po opravljanju intimnih zadev, ki jih ne bomo podrobneje opisovali, se nam je, končno, le uspelo prebiti do menijev. Ti so bili, ne boste verjeli, v pretežni meri sestavljeni iz kebabov, na njih pa se je znašel še kakšen ocvrt sir. Preostale zadeve so nam, žal, pobegnile iz spomina.

Ko smo že ravno pri spominu in kognitivnih funkcijah ter preden se še dodatno zatopimo v gastronomske, povejmo še čisto metodološko dilemo, ki nas včasih muči pri sestavljanju futrov. Ti že tako niso, priznajmo si, objektivni. To je predvsem posledica subjektivnih okusov, prehranjevalnih navad, statusov jedcev in podobno na eni strani. Na drugi strani pa ocene zavisijo tudi iz vremenskih prilik in neprilik, ki se pogosto zrcalijo na bodisi postrežbi bodisi pripravi dotične hrane. Kljub vsemu pa tudi vse naštete zadeve niso tista prava dilema, ki nas muči. Kje se torej skriva hudič? Predvsem v želodcu in njega praznini. Kako torej oceniti hrano, ko si že prekleto lačen?

To smo tudi bili, saj smo prehodili tako rekoč celo mesto. Tudi ura se je že nagibala v pozen večer. V restavracijo smo torej prišli s polnim gobcem sline in fiksno idejo ter vizualizacijo kebaba, ki naj bi se testiral v jufka obliki. Še bolj se nam je pod jezikom cedilo, ko smo zagledali tisto gmoto mesa, prebodeno s kovinsko palico, ki se je cmarila s pomočjo vertikalno postavljene plinske pečice. Ta je bila - klasično kebabovsko - odprte narave, da se je lahko vonj širil v bližnjo okolico in dodatno omamljal nosnice.

Sledili smo torej svojim vulgarnim gonom, percepcijam ter imaginaciji in si naročili to jufkasto prekletstvo. Ob tej priliki velja povedati, da so se na prej omenjeni kovinski palici cmarili predvsem raztrančirani piščanci. Ti so nato v trakovih padali pod dolgim nožem uslužbenca, ki je skrbel za lačna usta mimoidočih. Kebab tako ni nastopal v govejem tandemu, kar je pri mnogih drugih ustaljena praksa.

Na pladnju pred nami se je torej znašla jufka, za predjed je služila palačinka oziroma brezmesna jufka, zgolj prepognjena in polnjena s sirom ter prelita z delno do pretežnim majoneznim prelivom. Dobra lastnost postrežbe je bila ta, da se je vse znašlo na krožnikih, sicer plastičnih, ki jim je bil dodan plastičen pribor, saj bi v primeru barbarskega žrtja z rokami končali precej popackani.

Predjed je sicer do neke mere zapolnila zev v trebuhu, ker pa možgani še vedno niso bili sposobni tega dojetja, smo se lotili glavne jedi, torej jufke. V njo smo naročili zmetati vse, kar je bilo v okrepčevalnici na voljo, hkrati pa smo odobrili začinitev s čilijem. Bila je to res batina od jufke, ki pa zaradi kompozicije, kljub vsej njeni polnosti, ni puščala prevelikega občutka težkega želodca. Morebiti pa je bil tudi slednji že tako prazen, da je zgolj zadovoljno mrmral, ko je končno dobil nekaj za jesti - govorimo seveda o želodcu.

Sladico smo pokončali naslednji dan, saj jo je bilo moč stlačiti v žep. Bila je v obliki v plastiko in karton pakirane kakavove rezine oz. tista industrijska brezokusna reč pač, ki ti jo tako radi podtaknejo v restavracijah s hitro prehrano. To se še posebno pogosto zgodi, če seveda človek je na bon.

Da ne motovilimo. Motovilca ta dan ni bilo. Za kebab in vse priloge smo odšteli dva evra, čeprav je uradna cena bona 1,98 evra. Bili smo siti, ... približno do jutra, nato pa smo, kot je to že v navadi, vse skupaj iztrebili.

Kebab je čepel v Franciju Iskri.