Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TONY MALABY'S TAMARINDO: Tamarindo Live (Clean Feed, 2011) (1397 bralcev)
Sreda, 15. 6. 2011
Andraž Bizjan



Kot prejšnji teden se tudi v tokratnem RŠ koncertu ukvarjamo s ploščkom zloglasne založniške hiše Clean Feed. Zasedbi Tamarindo, ki jo je nekaj let nazaj zbral Tony Malaby, se za tale pravkar izdan koncertni posnetek pridruži še eno prav eminentno trobentaško ime. (v celoti!)
* Portugalska založba Clean Feed se je kar hitro po svojem spočetju okroglih deset let nazaj prav razpasla po svetovni sodobni jazzovski sceni. Še posebej dviguje prah zadnjih nekaj let: iz impresivnega kataloga zares kreativne godbe, ki ga premore, omenimo na primer Tresspass Trio, ki smo jih februarja letos v sklopu Defonije lahko slišali v živo; pa zasedbo Chrisa Lightcapa - Bigmouth, ki je izdala odlični album 'Deluxe'. Tudi na valovih Radia Študent jim pogosto namenimo kako minuto ali dve, ravno prejšnji teden je oddaja RŠ Koncert namreč gostila posnetek Epileptical West skupine Angles. A največji korak za razpoznavnost te založbe na naših tleh se bo zgodil na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu - večer prvega julija bo minil v popolnoma Cleanfeedovskem vzdušju. Začelo se bo s triom pianista Bernarda Sassettija, v nadaljevanju bosta nastopili zgoraj omenjeni zasedbi Bigmouth in Angles, navsezadnje pa bomo priča še nastopu skupine, ki je zagrešila tale koncertni posnetek, ki je pravkar pred nami - Tony Malaby's Tamarindo.

To zasedbo, s katero je Malaby pred štirimi leti posnel enako naslovljeni studijski album, lahko brez zadržkov, razen morda zaradi klišejskosti, označimo za power trio – k sodelovanju je ameriški saksofonist povabil dobro poznanega basista Williama Parkerja in pa bobnarja Nasheeta Waitsa. Prvi seveda ne potrebuje daljše predstavitve; je eden ključnih glasbenikov eksperimentalne jazzovske scene, že dobrih štirideset let je dejaven predvsem v svobodnjaških vodah, za sabo pa ima širok nabor kolaboracij, od Cecila Taylorja do Petra Brötzmanna. Nasheet Waits pa je predstavnik mlajše generacije, ki je navdih črpal tako od mentorstva Michaela Carvina in Maxa Roacha, kot tudi od svojega očeta, Freedieja Waitsa. Očitno talentirani mladi tolkalist se je tako znašel v tolkalski skupini M'Boom, kasneje pa tudi pri zasedbah Andrewa Hilla, Antonia Harta in Jasona Morana.

Tudi ime Tony Malaby se pogosto pojavlja v jazzovskih krogih. Kako se le ne bi – nastopil je denimo v Liberation Music Orchestru, Charlieja Hadena pa v Motianovem Electric Bebop Bandu ter kasneje v aktualnem Bigmouthu, pot pa ga je zanesla tudi k sodelovanju z domačim kitaristom Samom Šalamonom. Poleg številnih sodelovanj je aktiven tudi kot vodja zasedb – med trenutno dejavnimi, poleg Tamarinda, seveda, so recimo Apparitions, Malaby Sanchez Rainey Trio, The Tony Malaby Cello Trio in kvartet Paloma Recio. Njegovo muziciranje zaznamujeta mnogostranskost in prilagodljivost, a nikdar za ceno suverenosti in drznosti; in seveda samozavest, ki je pri tovrstni prosti improvizatorski godbi ključnega pomena. Tudi v vodilnih vlogah nikdar pretirano ne raztresa not iz saksofona – njegovo raznoliko igranje kljub zbujanju pozornosti ne sili v ospredje, pač pa od ostalih glasbenikov izzove oziroma pričakuje odziv, saj so njegovi projekti osnovani predvsem kot skupinske improvizacije in ne kot izmenjevanja žarometa.

Odlično uravnoteženi celoti, ki jo je predstavljala studijska plošča Tamarindo, se v njeni živi izvedbi, ki ji bomo prisluhnili čez nekaj trenutkov, pridružuje še eno znano ime – na snemanju v New Yorku lansko leto je skupaj s triom zaigral legendarni trobentač Wadada Leo Smith. Dodatek trobente v bend s saksofonom morda komu dvigne obrv, a v rokah teh izkušenih jazzerjev se seveda to ne izkaže za nikakršen problem. Smith se uigranosti tria pridruži brez težav. Večinoma kaotičen značaj njihove glasbe pravzaprav daje vtis, da dodajanje še enega elementa ne bi moglo biti posebej težavno, a s podrobnim in zbranim poslušanjem so poslušalcu razkrite vse te prikrite povezave med improvizacijami, ki kažejo na konstantno medsebojno navezovanje med glasbeniki in sledeči performans zaključijo v zelo koherentno, čeprav ne očitno kohezivno celoto.

pripravil Andraž Bizjan


Komentarji
komentiraj >>