Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Klara Tomljanovič; Dieb13, Gino Robair, George Cremaschi!!! (1354 bralcev)
Petek, 17. 6. 2011
Marko Karlovcec



Predvčerajšnjim se je v Studiu 14 Radia Slovenija zgodil zadnji koncert cikla Con-fine aperto v tej sezoni. Con-fine aperto v organizaciji zavoda Sploh že nekaj let ponuja raznolike predstavitve zasedb in ustvarjalcev s področja sodobne glasbe – eksperimentalne, improvizirane, elektronske, zanimivejše odklone jazza in tudi drugih glasb. Odprtost sicer nakazuje tudi sam prevod naslova, ki lahko pomeni tako »odprta meja« kot tudi »z odprtim ciljem«.
KLARA TOMLJANOVIČ, DIEB 13, GINO ROBAIR, GEORGE CREMASCHI, 15. 6. 2011; Studio 14 Radia Slovenije, Ljubljana

* Predvčerajšnjim se je v Studiu 14 Radia Slovenija zgodil zadnji koncert cikla Con-fine aperto v tej sezoni. Con-fine aperto v organizaciji zavoda Sploh že nekaj let ponuja raznolike predstavitve zasedb in ustvarjalcev s področja sodobne glasbe – eksperimentalne, improvizirane, elektronske, zanimivejše odklone jazza in tudi drugih glasb. Odprtost sicer nakazuje tudi sam prevod naslova, ki lahko pomeni tako »odprta meja« kot tudi »z odprtim ciljem«. Tokrat je šlo za neposredni radijski prenos nastopa, ki je bil odprt javnosti. V studiu se je tako zbralo nekaj več kot trideset ljudii, ki so lahko prisluhnili precej kontrastnemu dvodelnemu koncertu.

Prva je nastopila priznana klasična kitaristka Klara Tomljanovič, ki je izvedla tri skladbe domačega skladatelja Uroša Rojka. Njen nastop je bil precej problematičen in pokazal je na številne probleme, ki pestijo t. i. svet klasične, tudi sodobno-klasične glasbe. Najprej je bil tukaj precej odtujen odnos do inštrumenta, ki pa ga je mogoče vzeti v zakup glede na to, da smo imeli opravka z akademsko tradicijo skladanja in izvajanja. Čeprav skladbe Uroša Rojka prej pripadajo tistemu toku akademske kompozicije, ki se trudi te stvari razrahljati pa je bilo vsaj včeraj zaznati primež dediščine institucionalne instrumentalne vzgoje, ki s svojo normalizacijo parametrov ter osnovnega glasbenega »tona« zaduši velik del zvočnih in interpretativnih potencialov. Problem vidim v tem, da se v veliko trenutkih omenjena zadušenost ni zdela posledica kompozicijske intence temveč prej neprijetna prtljaga akademskega pristopa k instrumentu. V izvedbi Klare Tomljanovič je tako umanjkala neka osnovna telesnost tako igranja kot samega zvoka kitare. Vnos raznih razširjenih tehnik je tako deloval kot naknaden dodatek in ni pustil vtisa globinske vpetosti v kompozicijski tok še posebej pa ne v sami izvedbi. Gre za paradoksalno situacijo, ko neko partituro, ki si morda res prizadeva za razširjeno zvočnost izvaja glasbenik očitno ujet v klasični način igranja in zvočne artikulacije. Morda pa bilo potrebno pogledati na izvedbo z drugega zornega kota in pozdraviti poskus osvobajanja določenih okostenelih aspektov akademske dediščine. Glede na to, da je šlo za izvajanje komponirane glasbe, pa se je treba osredotočiti tudi na samo »koncepcijo«, torej kompozicije Uroša Rojka. Ob nepoznavanju ostalega opusa skladatelja bi si upal trditi, da se vsaj te kompozicije žal niso povzdignile iz sivega povprečja sodobnega akademskega komponiranja. Dostikrat je prevladal vtis demonstracije razširjenih tehnik in epizodičnih kompozicijskih prelomov, ki kot da niso izhajali iz skladateljske nuje. To se je seveda poznalo tudi na izvedbi. Daleč od tega, da bi želel v tako glasbo vnesti rockovske nastopaške ekscese se mi kljub temu zdi da bi bilo upoštevanje glasb, kjer se tovrstne kompozicijske in izvedbene tehnike udejanjajo na bolj visceralen način lahko konstruktivno. Epizodična narava kratkih skladb je bila sicer zanimiva, vendar je zaradi odsotnosti žara tako s strani skladatelja kot izvajalke ostala neprepričljiva.

Najbolj je izstopala skladba Passing-away on two strings, ki je imela s svojimi minimalističnimi nastavki postopne modulacije alikvotnih tonov še največ potenciala. Vendar je tudi ta skladba ostala precej ukleščena in želel bi si jo slišati v še kakšni izvedbi. Ves čas prvega dela koncerta sem se spraševal kako je mogoče razumeti tovrstne skladbe. Ne premorejo dovolj notranjega naboja, da bi lahko zažarele kot miniature, hkrati pa so prekratke, da bi omogočale kakršenkoli razvoj in odprtost tako izvedbe kot poslušanja. V soočenju z drugim delom koncerta je tak način koncipiranja in izvajanja glasbe žal pokazal predvsem svoje slabe plati.

V tem smo lahko prisluhnili improvizacijskemu triu basista in elektrofonika Georgea Cremaschija, eksperimentalnega gramofonarja Dieb13 in eksperimentalnega tolkalca in elektrofonika Gina Robaira. Imel sem že priložnost prisostvovati koncertom, ki so združevali izvedbe komponirane in improvizirane glasbe. Ne glede na kvaliteto se v takih primerih nujno izpostavi razkorak med ločitvijo glasbe od telesa, ki jo predstavlja klasična partitura, in poudarjeno telesnostjo muziciranja, ki je temeljna za improvizirano glasbo. Zdi se mi, da je tovrsten prepad možno premostiti kadar je izvajani material zares ponotranjen ter kadar so uporabljeni manj konvencionalni način notiranja, ki omogočajo refleksijo početja interpreta le-tega. Poleg tega pa se tudi svobodna improvizacija dostikrat uspešno izogne raznim slepim ulicam ravno z uporabo določenih sodobnih kompozicijskih pristopov urejanja zvočne mase in intervencij. Slednje je morda umanjkalo drugemu delu nastopa, ki bi s tem lahko pridobil na jasnosti in ostrini.


Trio je v svojem delovanju vpet v različne struje sodobne improvizacije, ki segajo od dediščine »hard-edge« abstrakcije kolektiva AMM in elektro-akustične improvizacije, pa do izletov v drone in spektralno slojenje zvokov v času. Koncert so začeli suvereno in konfrontacijsko. Takoj so se vpeli v sproščeno igro, ki je dala slutiti močne karakterje in idiosinkratične estetike vseh treh. Ni bilo tistega začetnega »iskanja«, ki je včasih značilno za svobodno improvizacijo. Prej je šlo je za takojšnji skok v vodo in nato počasno, a odločno izostritev posameznih prispevkov in pozicij. Na začetku me je rahlo zmedla njihova scenska prisotnost, saj so vsi trije precej različni liki. Vendar se je moja zaznava kmalu vpela v njihov kontinuum in očitna je postala podtalna koherenca iskrivega glasbenega dogajanja. Njihov nastop je bil sestavljen iz enega daljšega kosa in krajšega dodatka, ki je na sežet način povzel dinamike in estetike, ki so jih razvijali ta večer. Dieb13 je bil s svojimi gramofoni morda najbolj odločen in njegova »linija« je bila vseskozi izredno močna. Hkrati pa je pokazal skorajda sublimno čuječnost za celotno dogajanje. Njegovo parazitiranje zvočnih virov v obliki vinilnih plošč je bilo vseskozi subtilno - zato pa je imela občasna prepoznavnost določenih sestavin kolaža toliko večji učinek. Gino Robair je tolkala večidel obravnaval kot t. i. energetske površine ter je opne in celoto tolkal vibriral, drsal in moduliral s kopico elektronskih in ročnih pripomočkov. Na tak način je izpostavil nekakšen skriti sloj »tolkalnosti« ter pokazal na izjemne resonacijske možnosti bobnov in činel. Tolkalom je približal tudi prepariran koncertni klavir in se tako na svoj način spustil v dialog z zapuščino Cagevega klavirja kot tolkalnega orkestra. George Cremaschi, ki poleg kontrabasa uporablja razne primitivne analogne generatorje zvoka, pa je navdušil predvsem s kreativno uporabo mikrofonije med ozvočenim inštrumentom in ojačevalcem. Značilno tiho bobnenje je ohranjal na nizki glasnosti in toplo zvočno barvo pogosto uporabljal kot še en ton pri ubiranju strun. Rezultat so bila osupljiva valovanja in trenutne disonance.

Z vsemi omenjenimi pristopi je glasbenikom v triu uspelo izpostaviti fizičnost samih inštrumentov. V svojem igranju niso zasledovali normaliziranih zvočnih odtenkov in idealnih »tonov«, temveč so izpostavili barvitost in temeljno hrupnost vsakršne zvočne artikulacije. Znotraj tega hrupa pa bi bil kljub vsemu dobrodošel kakšen ostrejši rez, ki bi ojačal tudi tisto plat improviziranja imenovano instantno skladanje.

Na javnem radijskem koncertu je bil Marko Karlovčec.


Komentarji
komentiraj >>