Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Irena Douskova - Tudi Onjegin je bil Rus (1700 bralcev)
Ponedeljek, 20. 6. 2011
Petra Meterc



Roman je mozaik vsakdanjih dogodkov in vzorcev obnašanja v komunistični Pragi v osemdesetih; od obiskov pri zdravniku, do zdolgočasenih in nergaških natakarjev ter neskončnega čakanja v vrsti za kakršnokoli stvar, pa do zafrustiranih učiteljev, ki se izživljajo nad dijaki in staršev, ki svoje življenjske travme brez slabe vesti prenašajo na otroke. Situacije so pogosto pretirane, s tem pa Douskova doseže prijeten komičen efekt, brez katerega bi zgodba znala postati moreča.
Irena Douskova je češka pisateljica romanov in kratkih zgodb, občasno pa tudi pesnikuje in piše gledališke igre. Slovenskim bralcem se je predstavila že s knjigo Ponosni Smoker, tokrat pa se je molj lotil novega prevoda Douskove v slovenščino – romana Tudi Onjegin je bil Rus, ki je izšel lani pri založbi Didakta v prevodu Nives Vidrih in ki je pravzaprav nekakšno nadaljevanje zgodbe iz Ponosnega Smokerja. Na Češkem je roman doživel velik uspeh, ta pa se je le še povečal ob uspešni gledališki uprizoritvi.

Glavna junakinja romana je tudi tokrat Helena Součkova; le da ni več otrok, ampak sedemnajstletno dekle, ki zadnji letnik gimnazije preživlja tako, kot ji to dopuščajo politične razmere na Češkem v začetku 80ih, in ki zase pravi, da bi, ko odraste, rada postala trn v peti komunistični vladi. Čas dogajanja v romanu je omejen na eno šolsko leto, naslovi poglavij pa so naslovi različnih pesmi, od narodnih do rokerskih in popularnih, katerih skupni imenovalec je politična oporečnost, zaradi česar so bile v tistem času prepovedane.

Avtorica, rojena leta 1964, v knjigi pravzaprav podaja lastno perspektivo na tisto obdobje, na človeške usode in odnose ter politično situacijo v Pragi, ki jo je, kot poudari sedemnajstletna pripovedovalka v knjigi, že Kafka označil za prestolnico s kremplji in ki s svojo lepoto hinavsko prikuje njene prebivalce nase. Roman je mozaik vsakdanjih dogodkov in vzorcev obnašanja; od obiskov pri zdravniku do zdolgočasenih in nergaških natakarjev in neskončnega čakanja v vrsti za kakršnokoli stvar, pa do zafrustiranih učiteljev, ki se izživljajo nad dijaki, in staršev, ki svoje življenjske travme brez slabe vesti prenašajo na otroke. Situacije so pogosto pretirane, s tem pa Douskova doseže prijeten komičen efekt, brez katerega bi zgodba znala postati moreča.

Poudarjena je predvsem abnormalnost situacij; s komunizmom povezana atmosfera absurda in osame je poudarjena že v naslovu romana; misel, da je bil tudi Onjegin Rus, namreč namiguje na deformacijo prednovembrske miselnosti, v kateri se politizira tudi literarne figure in v kateri niso intelektualno omejeni le zagovorniki oblasti, marveč tudi tisti, ki se ji upirajo. Po tej logiki nasprotniki režima prezirajo Onjegina le zato, ker je bil tudi on Rus. Potem so tukaj še emigranti; arogantni, saj so si zgradili boljše življenje drugod, in osramočeni, ker so zapustili rodni kraj. Nekateri od njih obiskujejo svoje sorodnike, ki so ostali v komunistični Češki, iz svojih novih držav pa jim prinašajo ekskluzivna darilca, sicer bolj ali manj rabljene malenkosti, za katere, kot pravi protagonistka Helena, nimajo pravice pričakovati hvaležnosti. Pa vendar jo, z grenkim priokusom in občutkom ponižanja, prav sama začuti, ko ji sorodniki iz Zahodne Nemčije pošljejo ponošene kavbojke ali majice z modernimi motivi.

Iskanje svojega mesta pod soncem v adolescenci je v knjigi prepleteno z ironijo, s katero si pripovedovalka pridobiva distanco od okolja, katerega glavno gonilo dogajanja je politični režim. Njen pogled na odrasle zadeve je tragikomičen, proti absurdnosti vsakdanjika pa se bori z domiselnim in inteligentnim humorjem, ki na čase sicer ni ravno realen za sedemnajstletno dekle, vendar to molja ni pretirano zmotilo. Premisleke o človekovi svobodi, osebni odgovornosti in iskanju mej morale avtorica spretno vplete v preproste pripovedi o nedramatičnih, a iskrivih in pristnih doživetjih sedemnajstletnice, ki bi pravzaprav lahko bila tudi avtorica sama v mlajših letih.

Posebno pozornost Douskova nameni odnosu glavne junakinje z materjo, ki je alkoholičarka, in očetom, ki je emigriral in ni prisoten v njenem življenju, nanjo se spomni le ob njenem 18. rojstnem dnevu, ko v pismu sporoči, da preživnine ne misli več plačevati. Paralela družinskim odnosom v knjigi je lajtmotiv para hrčkov, ki instinktivno vedno ubijeta svoje mladiče, kadar se ti skotijo v pogoje, ki bi bili za njih pretežki. Človek tega sicer ne stori, svoje otroke pa zato pogosto tretira kot nekakšne talce; tako, kot je to v svojo pesem že nekoč zapisal Philip Larkin: »Zajebeta te, mama in oče. Ne namenoma, a vendar. Napolnita te s svojimi napakami in jih dodata nekaj za povrh, samo zate.«

Druga tema knjige je odraščanje. Skupino med seboj tesno povezanih adolescentov v gimnazijskem okolju povezuje predvsem uporništvo; upirajo se proti množični kulturi tistega časa, nesposobnim tiranskim učiteljem in generaciji njihovih staršev. Po maturi, ko se njihove poti razidejo, jih čaka pravi zrelostni izpit: spopad s pravim življenjem, v katerem uporništvo ne bo vedno opcija. Kaj se bo z njimi zgodilo, bomo morda izvedeli v naslednji knjigi Irene Douskove; roman Tudi Onjegin je bil Rus pa lahko brez težav vzamemo v roke tudi, če nismo prebrali njegovega predhodnika.

Po komunistični Pragi je pohajkovala Petra Meterc.


Komentarji
komentiraj >>