Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MERZBOW: Live At Henie Onstad Art Centre (Prisma Records, 2010) (1364 bralcev)
Sreda, 22. 6. 2011
goran



Tokrat poslušamo še en izjemen posnetek japonskega mojstra hrupa, ki vsakič znova potrjuje, da velja za enega najzanimivejših ponudnikov (živih) ekstremnih muzik. (v celoti!)
* Danes bomo v RŠ koncertu slišali posnetek ekstremnega koncertnega pristopa, ki pa ga ne gre razumeti v kontekstu ekscesnosti. Masami Akita alias Merzbow si je s tridesetletnim kontinuiranim ustvarjanjem namreč izoblikoval status najvidnejšega kreativca v polju hrupne glasbe, še posebno cenjen pa je prav skozi prizmo koncertnega početja. Sicer je res, da je hrup dandanes prepogosto postal poligon, na katerem ni težko prikriti vsebinske praznosti, toda Merzbow ga vselej znova postavlja v izjemno, domišljeno in predvsem intenzivno koncertno izkušnjo. V to smo se denimo lahko prepričali tudi pred slabimi sedmimi leti, ko je Japonec v klubu Gromka serviral na površju sicer resda razmeroma naporen, kaotičen set. Toda pod površjem smo v njem lahko prepoznali zanimivo členjenje zvoka v tisti najbolj prvinski obliki. Še več, tisti, ki smo Merzbowa v koncertnem kontekstu slišali večkrat, lahko kljub številnim nastopom in posnetkom v njegovem muziciranju vsakič znova prepoznamo njegovo mojstrsko, zvedavo in učinkovito kreiranje izjemnih zvočnih terenov. Med njegove najlepše posnetke pa zdaj lahko postavimo tudi plošček 'Live at Henie Onstad Art Centre', na katerem je zabeležen njegov nastop v tem cenjenem norveškem koncertnem prizorišču, ki se je zgodil v oktobru leta 2009.

Koncert se je zgodil v okviru razstave, posvečene nemškemu umetniku Kurtu Schwittersu, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja vidno zaznamoval umetniške smernice v številnih avantgardnih gibanjih. In prav v njegovem delu 'Merzbau' si je Akita izposodil tudi svoj psevdonim. Šlo je za skoraj petnajstletni projekt, v katerem je Schwitters preurejal oziroma v umetniško instalacijo spreminjal svoj dom v Hannovru in ki danes velja za enega njegovih najvidnejših del. Ekscentrična, surrealna instalacija sicer ponuja vtis popolne zmešnjave, toda podrobnejši pogled razkrije skrbno načrtovano, na prvi pogled resda težko oprijemljivo urejenost. In tej ideji v svojem glasbenem ustvarjanju tesno sledi tudi Merzbow. Zdi se celo, da gre v tem primeru za enega lepših prevodov vizualnega v zvočni medij. Tako kot v Schwittersovi instalaciji lahko namreč tudi odnos do Akitove glasbe vzpostavimo skozi mikrostrukture – če seveda odmislimo podrobnejše filozofske, konceptualne pritikline.

Akitovo dolgoletno koncertno ustvarjanje lahko v grobem razdelimo v dve osrednji ideji. Na eni strani v tisto, ki se sredini predvsem v njegovem digitalnem raziskovanju mikrostruktur, na drugi strani pa v tisto bolj grobo analogno oziroma akustično vzpostavljanje fizičnosti zvoka. Zdi se, da mu je s koncertom v Henie Onstad Art Centru uspelo združiti oba pristopa. Z dvema prenosnikoma, sintetizatorjem, doma narejenimi inštrumenti in efekti mu je v štiridesetih minutah uspelo predstaviti pravzaprav vse svoje najzanimivejše koncertne ideje. Zvrstijo se tisto subtilnejše raziskovanje ekstremnih frekvenc, postavljanje intenzivnih zvočnih vrhuncev in hipnotično zankanje. Ta kolaž pa spretno vpne v razgibano, koherentno, enovito izkušnjo, kar v dobršnem delu zlahka pripišemo predvsem njegovi izvirnosti. Danes je hrup žal prevečkrat izrabljen kot orodje za prikrivanje pomanjkanja idej, za nameček pa je le maloštevilnim kreativcem iz njega uspelo izvleči presežke. No, Merzbow s tem koncertnim posnetkom še enkrat več dokazuje, da v polju ekstremnega hrupa kljub - ali pa prav zaradi dolgoletne prisotnosti še vedno nima prave konkurence.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>