Po včerajšnjem pogovoru premiera Boruta Pahorja s predsednikom stranke Zares, Gregorjem Golobičem, in predsednico Liberalne demokracije Slovenije, Katarino Kresal, je po premierjevih besedah jasno, da bo Zares zapustil vladno koalicijo. To je kasneje potrdil tudi predsednik stranke Gregor Golobič, predsednica Liberalne demokracije pa se še ni izrekla o njihovi odločitvi, čeprav pravi, da izgublja potrpljenje.

Če ne prej, je sedaj jasno, da se je celotna slovenska politična kriza, ki sega od neokusnih bojev v parlamentu do vedno večje politične apatije v republiki Sloveniji, prebila tudi v samo jedro slovenske vlade – tako imenovani levi trojček. Spomnimo – v predvolilni kampanji so Kresalova, Golobič in Pahor nastopili kot združeno in enotno politično telo, z domnevno kompatibilnimi cilji, metodami in željami. Vendar so razpoke po porazih na referendumih in ob soočenju s težavnostjo vladanja manjšinske vlade postale veliko bolj očitne. Enotnost, ki je bila pred volitvami tako samoumevna, se je izkazala zgolj za fantazmo.

O vladni krizi se je začelo govoriti že ob muhah Desusa, vendar pa vladna kriza ne obstaja zato, ker ljudstvo izgubi zaupanje v politiko. O vladni krizi ni mogoče govoriti, dokler ne pride do dejanskih trenj v vladi. Krize tako ni sprožila recesija ali poraz na referendumih, ampak jo je sprožil Zares z izstopom iz vlade. O tem, zakaj se je ta izstop zgodil in ali je bil upravičen, obstaja sicer več različnih mnenj, je pa dejstvo, da to dejanje poglablja že tako porazno nizko zaupanje državljanov v politiko. Odgovornost vlade je namreč, da po najboljših močeh dokonča svoj mandat in ne, da ohrani priljubljenost v očeh javnosti. Po tako opevani enotnosti levega trojčka, se pravi trojice strank, ki naj bi delovale pod okriljem podobne politične ideologije, so se sedaj pojavila nestrinjanja, ki so tako ogromna in pomembna, da ne omogočajo več skupnega delovanja v vladi.

Kaj naj si slovenska javnost misli o tem, ko pa so vse tri stranke nastopale enotno, tako pred parlamentarnimi volitvami kot tudi pred vsemi referendumi, in enako stale za vsemi zakoni. Pri katerem konceptualnem vprašanju se lahko mnenja tako zelo razlikujejo, hkrati pa je vprašanje tako pomembno, da sodelovanje preprosto ni več mogoče? Odgovornost politike do ljudstva, o kateri je ogromno slišati zadnje dni, ni problematična v tem trenutku. Odgovornosti je manjkalo, ko je vlada ignorirala socialni dialog – in to enotno. Odgovornosti je manjkalo, ko se je vlada nekritično podrejala direktivam Evropske unije, Mednarodnega denarnega sklada, bonitetnim agencijam in NATU. Tako ta, kot tudi prejšnja vlada. Spomnimo se samo kupovanja nepotrebne vojaške opreme, obveznega poroštva za Grčijo, ki se je ta teden še zvišalo, strašenja o popolnem propadu, če ne izpeljemo reform, in nenehne promocije dogme o zviševanju konkurenčnosti, ki da nas bo rešila vse.

Slovenska javnost se s tem očitno ne strinja in je to tudi jasno pokazala. V odgovor pa je dobila vladno krizo. Predčasne volitve, s katerimi se, mimogrede, strinja tudi Gregor Golobič, na tem področju ne bodo spremenile ničesar. Ostali bomo ali pri enakem, bolj verjetno pa je, da bo na oblast prilezla desna opcija, ki pa bo zunanjim vplivom še bolj servilna, saj se le-ti skladajo z neoliberalno ideologijo, ki jim je mnogo ljubša od socialne ali egalitarne.

Razpad trenutne vlade tako nič kaj ne diši po odgovornosti do državljank in državljanov, ampak bolj zaudarja po obupanem nabiranju političnih točk za nadaljnji obstoj sedaj vladajočih strank v parlamentu. Politična apatija v državi bo s takšnim pristopom rasla še naprej. Enotnost levice je tako v očeh javnosti uspešno postala le še ena izmed predvolilnih pravljic, ena izmed neizpolnjenih obljub, še en razlog več za nezaupanje. Sicer pa so nas o tem politični teoretiki svarili že pred volitvami. Narava levice, ki jo lahko v Sloveniji kot tako označimo le s sarkazmom, je namreč, da vedno deluje na robu razpada.