* Same babe smo leta 2007 spoznali kot uglasbitelje poezije Janeza Menarta. Takrat je izšel njihov prvenec »Za ljubi kruhek in njene črne črne lase«, na katerem so postregli z nadvse zabavnimi in dramaturško izpiljenimi lastnimi uglasbitvami Menartove poezije. Miha Nemanič, Marko Voljč, Marko Jelovšek in Viki Baba pa so se v kvartet zbrali leta 2003, torej štiri leta pred prvencem, in ravno štiri leta za objavo prvenca so »Babe« objavili nov album.

Če so na prvem, pač zaradi samega koncepta, prepevali le Menartove pesmi, so si na albumu »Terezijanske« dali duška ter postregli z veliko širšim naborom besedil. Po le-ta so se tako nekajkrat odpravili v ljudsko zakladnico, spet so uglasbili pesnika, tokrat Kajetana Koviča, nekaj je predelav, in sicer od Avsenikov do kultnega češkega kantavtorja Jaromirja Nohavice, veliko število besedil pa je avtorskih. Ne gre pozabiti uglasbitev besedila »Umrl bi rad obut«, ki ga je spisal Ježek, ta pa je še kako opazno vplival na njihovo početje.

Tudi muzika Samih bab se posledično prilagaja različnim tematikam. Slišimo šop zvrsti, od šansona in etna prek jazza in bluesa do art rocka in kabarejskih prijemov, ki že tako krasijo njihovo ustvarjanje. Teatrski princip preveva celotno ploščo in je za kanček bolj dodelan kot na prvencu; album tako kljub žanrski pestrosti teče kot sklenjena celota, v kateri člani zasedbe vešče gnetejo zvrsti, glasbene pristope in prestope ter nam o resnih zadevah prepevajo na zabaven način in obratno.

Še zlasti so »babe« nagnjene h kratkim komadom ali pa celo le nekajsekundnim uvodom v komade. Med tovrstnimi štikli je posebej dobro izpadel 40-sekundni »Franček FF«, v katerem zvokovni minimalizem cepijo na prav tako minimalistično in nagajivo besedilo. Če ostanemo pri »ta-kratkih«: uradni del albuma sklene »Minuta molka za gostišče Pri Pavli«, ki traja celih 15 sekund in v njej seveda slišimo le molk oziroma tišino!

Kot smo omenili, se s tem posvetilom nekdanjemu ljubljanskemu gostišču, v katerem je band izvajal pesmi, iz katerih je nastal prvenec, končuje uradni del albuma. Čaka pa nas še bonus komad »Krokodile«, ki prihaja iz repertoarja Dada Baande, v kateri je prepeval in igral Viki Baba, sedanji vodja Samih bab. Ta komad s svojim akustičnim folkovskim punkom lepo zaokroži album in doda še nadih več v pisani paleti žanrov.

Med predelavami gre izpostaviti doživeto priredbo oziroma prepev pesmi »Kdo na moje misto?« češkega kantavtorja Nohavice, ki v prevodu sliši na ime »Tolk mau mam krvi«, ter bluesovsko različico pesmi »Kadar bom vandral« samih Avsenikov, v kateri so bluesovskemu »filingu« dodali več kot trohico oberkrajnerske trobente. S takimi posegi ohranjajo Same babe po eni strani distanco ali vsaj zadržanost do preteklosti, po drugi strani pa jo času primerno reaktualizirajo. Enako se godi ljudskim temam, ki na albumu doživijo pošteni »face lifting«; tako je na primer »Real-slovenska pesem« zafrkantska različica ljudskega komada »Po jezeru sred' Triglava«, v katerem izvirnemu besedilu dodajo nekaj pikrih na račun mediokritetske mentalitete.

Same babe so mojstri minimalizma in tukaj ne merimo le na zgoraj omenjene kratke, džinglom podobne komade. Tako »Majska romanca« z besedilom Kajetana Koviča samo s kontrabasom, minimalističnim soliranjem na kitari ter tleskanjem prstov in pripevi ustvari hkrati vzdušje nagajivosti in skrivnostnosti. Še ena značilnost banda je omenjena raba kabarejskih ali teatrskih prvin, ki iz žanrsko in tematsko raznolikih drobcev ustvarijo smiselno in tekočo celoto.

Naslovna pesem - Terezijanska - je nemara višek rabe teatrskih elementov in hkrati ubranega večglasnega petja, še ene razpoznavne odlike kvarteta. Komad se sliši kot kak skeč, ki pa z domiselno rabo vokalnih vpadov in premišljenim grajenjem dramatike presega raven štosa za enkratno rabo. K pestrosti in razgibanosti komadov prispevajo tudi glasbeni citati, v »Terezijanski« je to denimo »Pegasto dekle« Jureta Robežnika, ki ima v komadu natančno določeno mesto znotraj zgodbe o zdolgočasenem človeku, ki mu življenje odteka v enoličnem ponavljanju vedno istega.

Album »Terezijanske« Samih bab je čisto nasprotje zgrešenega življenja junaka iz naslovne pesmi - nikakor ni dolgočasen, še manj pa enoličen. K temu sta prispevala tudi Borut Činč, ki je album preudarno produciral, in Eda Pavletič, ki podpisuje privlačno oblikovanje cedejke. Naj za konec pristavimo le »bonus-misel«: band svojo kabarejsko nagajivost in žanrski eklekticizem enako dobro kot na posnetkih ohranja tudi v živo, kar je prej izjema kot pravilo!

pripravil Mario Batelić