Ponedeljek, 27. 6. 2011
Sonja Zlobko
Metafora česa je nujno sledeče vprašanje. Metafora, ki kaže na to, kako bi performans moral biti ali vsaj ena od možnosti, kako lahko je. O tem, kaj sploh je performativnost. O samoreferencialnosti. O pogledih Korde na Metelkovo kot kreativni prostor in skupnost. Mogoče o Kordi samemu ali o performerjih.
Metafora česa je nujno sledeče vprašanje. Metafora, ki kaže na to, kako bi performans moral biti ali vsaj ena od možnosti, kako lahko je. O tem, kaj sploh je performativnost. O samoreferencialnosti. O pogledih Korde na Metelkovo kot kreativni prostor in skupnost. Mogoče o Kordi samemu ali o performerjih.
Preden se razširijo prejšnje iztočnice, bi bilo vseeno dobro izpostaviti nekaj tehnikalij. Stranska veja je serija gledaliških improvizacij, ki temelji na neodvisnih dramskih elementih, videoobjektih in filmskih vizualizacijah, imajo zapisano na spletni strani. Pred petkovim Generatorjem stranskih vej, podnaslovljenim Spektakel preveč vložene energije, so se v preteklosti zgodile še tri druge improvizacije: Jubilej, Izgubljeno mesto in Žalibog.
Vsi performansi, tudi Generator stranskih vej, izhajajo iz koncepta, ki predvideva, da gledališka izraznost počiva na osi izpovednega, subjektivnega in manifestiranega, kakofonično spektakelskega. Podobe, glasovi, skratka mnogožanrstvo 'upodobitve, uprizoritve' ima za cilj zbujanje napetosti gledalčeve vpletenosti, ki ob koncu pojenja oz. razvodeni. Kakofoničnost napetosti sovpada s kakofonijo prisotnih žanrov na odru in ustvarja podobo decentralizacije. Podoba seveda sama po sebi nastopa mnogopomensko – kot podoba sveta, odnosov, podoba modernega človeka, razbitega med 'nešteto' možnosti, podoba postmodernega gledališča itd.
Korda je to upodobil tako, da je videoprojekcije, plesalca, žonglerje, teoretika, pevko in atleta v enem postavil v določene koordinate odra. Nekatere skupine ali ustvarjalci so se tekom uprizarjanja premeščali po različnih točkah odra, drugi pa so bili zakoreninjeni v odrske deske. Glasovi so med seboj sovpadali, se prekrivali, razbijali drug drugega. Artikulirane besede so dopolnjevale tiste, spisane na projekcijah. Performerji so enakovredno prevzemali pozornost nase.
Ta decentraliziranost je v tem primeru narekovala neprekinjeno tvornost. Nenehno nastajanje, kontinuiteto razvijanja. Gledališče kot perpetuum mobile, v katerem se sinergija dogaja med generatorjem nenehno novega in žanrskim naborom. V omenjenem generatorju neprekinjene tvornosti se razbirata tudi razčlenitev performansa kot analitične kategorije in neizbežna samoreferencialnost znotraj te 'kletke'. Performans se potem razume zgodovinsko pogojeno, kot žanr kreativne igre, zaznamovan z drugimi žanri in kot multimedijski, naelektreni spektakel, ki bi potegnil na plan vse mrtve ude okamenelega gledališča, ki zbito samo vase ne more prestopiti meje v 21. stoletje - nekakšen 'atomski vek'.
Humanistika je videla performativnost od 80. let naprej zgolj kot metaforo za družbeno vedênje posameznika ali specifične načine neke skupnosti. Vedênje je nastopalo kot performativnost identitete. Takšna dekontekstualizirana uporaba besede kot analitične kategorije v humanistiki je povratno butnila nazaj v performativnost in začela pojasnjevati odnose med publiko in performerji, prostorom in časom v gledališču, procesi in produkti itd. In zdi se, da je Korda v Španskih borcih počel zelo podobno iz ravno obratnega gledišča. Z vzvodi in principi performativnosti je razkrival ali pa kazal vizijo delovanja skupnosti in odnosov te skupnosti. Specifične seveda, skupnosti na Metelkovi, njemu domačega prostora, kjer ima tudi atelje.
Vprašanja, ki so se na odru postavljala o performansu, performativnosti, samoreferencialnosti in viziji delovanja neke skupnosti, so se kazala in udejanjala za zaveso. Transparentnost kot načelo delovanja neke skupnosti, tudi kot načelo gledališča, v smislu gledališča kot generatorja heterotopične resničnosti, je cinično obstajalo ravno v odtujitvi transparentnosti s poliestrsko zaveso pred odrom. Samoreferencialnost pa v performansu ni delovala odbijajoče, pač pa je raje zarezala v sam proces in kazala na tisto pravo vizijo transparentnosti kot poznavanja in razkrivanja.
Kam usmeriti pogled, se je spraševala Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >>