* Album Director's Cut britanske glasbene dive Kate Bush ni čisto vsakdanji: avtorica, ki bo konec meseca dopolnila 53 let, se po plošči Aerial vrača s subtilno predelavo starega materiala. Reinterpretaciji je podvrgla štiri pesmi s plošče The Sensual World in sedem skladb s svojega naslednjega izdelka Red Shoes. Albuma je posnela v svojih zgodnjih tridesetih, v času, ki ga sama označuje kot prehod v mentalno odraslost.

Po prvih poslušanjih albuma Director's Cut se rezi v izvorno materijo ne zdijo pretirano globoki in vtis, da upravičujejo njegov izid, umanjka. Med originali in predelavami so večinoma le majhne razlike, saj je Kate Bush fiksnemu instrumentalnemu okvirju dodala ali odvzela le nekatere malenkosti ter na novo posnela bobne in vokal. Izjema so skladbe This Woman's Work, Moments of Pleasure in Rubberband Girl, kjer so posegi opaznejši in jih morda edine lahko označimo za »prave priredbe«. Rubberband Girl, zadnja na albumu, tako ni več značilen synth-pop produkt osemdesetih; v rockovski maniri kakšnih Rolling Stones kot tujek zaključi sicer pretežno umirjeno zbirko avant-pop pesmi, ki jim precej unikatno barvo vlivajo keltski in balkanski etno elementi, najlepše izraženi v vokalnem prispevku bolgarskega ženskega tria Bulgarka.

Paradoksno pa majhne razlike med originali in priredbami z vsakim novim poslušanjem intenzivneje pronicajo v poslušalčevo zavest. Najbolj zaznavni razloček je verjetno ravno vokalno podajanje Kate Bush, ki se tokrat giblje v nekoliko nižjih legah in skupaj s produkcijo, olupljeno osladne zvočne zapuščine osemdesetih, ustvarja občutek večje topline in organskosti. V pevkinem glasu se izražata nekakšna življenjska modrost in izkušenost, kar daje pesmim dodano vrednost.

A vse to so bolj ali manj tehnikalije. Plošča Director's Cut je predvsem ljubezenska plošča, kakršnih je malo. V tem pogledu je Kate Bush eden najbolj drznih ženskih glasov, ki s svojo čutno vokalno izraznostjo in neposrednimi, intimnimi besedili poslušalca prepriča, da ljubezensko razmerje vendarle je mogoče.

Ključni skladbi v tem pogledu sta začetni dve. Prva je priredba komada The Sensual World, ki ima tokrat spremenjeno besedilo in nosi naslov Flower of the Mountain. Kate je pesem zgradila na sklepnem odlomku monologa Molly Bloom iz Joyceovega Uliksesa, v katerem spremljamo Mollyjin tok misli, ko leži v postelji in se spominja, kako je spoznala svojega Leopolda in odkrila, da je zaljubljena. Molly se v pesmi Kate Bush osvobodi svojega življenja na papirju in izstopi iz knjige, ven, v svet čutne ljubezni.

Druga, Song of Solomon ali Visoka pesem, je še bolj neposredna. V refrenu, ki ga prevajamo dobesedno in zato nekoliko okorno, Kate Bush s svojim angelskim glasom med drugim poje: »Nočem tvojega sranja, ja, hočem samo tvojo spolnost.« Pesem, ki pravzaprav po občutju sporoča ravno nasprotno: »Nočem le tvoje spolnosti, hočem tudi tvoje sranje.«

Kot nekakšna moderna različica iskanja ljubezni se v nadaljevanju bere skladba Deeper Understanding, tudi prvi singel s plošče Director's Cut. V vse bolj odtujenem svetu ljudje preživljamo večere pred svojimi računalniki ter svoje socialno in intimno življenje premeščamo v virtualni svet. Le računalnik nas še lahko razume kot pravi prijatelj. Čeprav se zdi ta tema danes morda že obrabljena, ne pozabimo, da je Kate Bush to pesem prvič objavila leta 1989.

Večina skladb na plošči Director's Cut se vendarle ukvarja s čustvi v realni dimenziji; z intimnimi drobci zgodbe dveh, ki se najdeta drug v drugem, a tudi z nemožnostjo združitve. Toda Kate Bush zaključi optimistično: ko se v družbi jokave Claptonove kitare v skladbi And So Is Love sprašuje, za kaj na koncu pri vsem skupaj sploh gre, si odgovori: »Gotovo gre za ljubezen.«
Plošča Director's Cut morda ne bo razveselila tistih, ki imajo v ušesih originalne verzije komadov z albumov The Sensual World in Red Shoes; je pa iz pozabe potegnila zbirko dobro narejenih pesmi, ki v sodobnejši zvočni podobi dobivajo novo življenje.

pripravila Polona Poberžnik