Petek, 1. 7. 2011
jizah
Založba Sub Pop je izdala rap plato? A rapa pa Ish iz Digable Planets? Je to plata leta? Na vse troje si lahko začasno pritrdite pravilno. Vse je res. Organska brozga soničnega sci-fi futurističnega hiphopa povsem nehitovske, a zato toliko bolj izrazne narave, je v kratkem času od nastanka projekta razblinila vse dvome o smrti hiphopa. Že res, da sploh ne gre za klasično rapersko ploščo in se bodo raperji povečini zgolj začudeno spogledal, v stilu wtf?, a v tem je čar te PLATE leta. Ne verjamete? (v celoti!
* Pred dvema letoma je v Seattlu vzklil skrivnostni projekt Shabazz Palaces. Na krilih dveh močnih, eksperimentalnih in povsem neklišejskih ep-jev pa so se odstirale tančice skrivnostnosti tega nenavadnega projekta.
Tako je prepoznavnost vokala kaj hitro vodila do ugotovitve, da gre za zvoke proizvedene s strani gospodiča Ishmaela (beri Išmaela) Butlerja, nekoč znanega pod imenom Butterfly, protagonista z grammyjem nagrajenega newyorškega trojca Digable Planets. Le-ta je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v navalu uličnega, brutalnega ali pa zavednega rapa, s svojo živo, jazzersko estetiko pomenil popoln antipol siceršnjemu dogajanju.
Ishmael je svojo glasbeno pot nadaljeval v ne preveč uspešnem projektu Cherrywine, kasneje je za nekaj časa znova zbral zasedbo Digable Planets, nato pa se preselil v domači Seattle, kjer je zasnoval projekt Shabazz Palaces, v katerem se je skril za ime Palaceer Lazaro. Vedno je svoje delo ločil na projekte in dela v različnih zasedbah ni hotel mešati. Vsekakor pa mu je potrebno priznati, da je eden premalo opaženih biserov rapa v zadnjih dvajsetih letih, verjetno tudi zaradi dejstva, da ga komercialnost projektov nikoli ni zanimala.
Uspešen štart projekta je opazila tudi kultna podtalna založba SubPop. Letos se je tako rodil prvi raperski dolgometražec pri tej, do nedavnega za rap še povsem zaprti založbi.
Raziskovalen, fragmentiran, neorientiran, eksperimentalen in omotičen avantgarden rap svojo moč skriva v močni konceptualni zasnovi, od katere se celoten album ne odmakne. Od začetka do konca skozi futurističen, znanstveno-fantastičen zvok ponuja lastno percepcijo hiphopa, estetsko močno skritega v free-jazzu, zgodnjem tripu, jazzu in zvočno neprilagojenem rapu. Zvočne reference gre iskati tako v Sunu Raju, Albertu Aylerju kot Johnu Coltranu na prvi, Trickyju na drugi in cLoudDeadih, Madlibu ter bobnarskem inštrumentiranju pokojnega J. Dille oz. manj prizemljenim Cannibal Oxom na tretji strani. Skupek je samosvoj zvok doslej še neznane intergalaktične sorte, ki te odpelje daleč od prizemljenosti v sfero neznanega in še neodkritega sveta.
Vokal in sporočilnost sta skrita daleč v ozadje, a se nekako izlivata s formo jazz poezije in spoken worda. Na nek način gre za drugačno, manj aktivistično in revolucionarno, a vseeno zelo afrocentrično, črnsko uporniško ter ilustrativno uporabo zgodnjih herronovskih prebliskov. Prebrisana, iznajdljiva in inteligentna besedila, zarapana preko mnogih efektov, delayev in še česa, pa vendarle prepuščajo največ prostora izraznim, eksperimentalnim podlagam.
Glasbena mističnost nas skozi spekter soničnega popotovanja po zavednih črnskih besedilih vozi skozi svež urbani kaos, kjer so skladbe kompleksne celote, hkrati pa nemalokrat zvenijo precej zakomplicirano, saj se znotraj ene kompozicije praviloma skriva jedro komada in konec, ki kar naenkrat suvereno preseka potek preteklega dogajanja. S tem album vzdržuje nekakšno psihadelično, vase zaprto, čemerno, mračnjaško, klavstrofobično in zatripano, drogeraško celoto, iz katere poslušalec, ujet v tok dogajanj, težko uide. Znotraj osnovne strukture svojo mesto išče tudi Tendai Maraire, ki prekinja potek skladb s svojimi solističnimi mbira in tolkalskimi prebliski, največkrat predstavljenimi ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. Ritem sekcijo polno tolkalskih, a simpatičnih in kratkih masturbiranj ter atmosferično dvigujočih in padajočih basov prekinjajo nezemeljski zvoki nizkofrekvenčnih, majavih in zatripanih klaviatur ter kratki inserti jazzerskih trobil. Vsemu skupaj vestno sledi rapanje, večkrat delujoče kot dodatni inštrument ter natančno umeščeni zlepljeni vokalni vzorci. Vesoljski hiphop dvakrat oplemenitijo še soul vokali ženskega dvojca THEESatisfaction (izg. Thi Setisfekšn) ter paleta zadetih, asimetričnih odmevov, reverbov ter strašljivih futurističnih sintov, ki tvorijo močno platformo, krepko oddaljeno od tradicionalističnega hiphopa.
Specifična struktura tega tripa po izvenzemeljskem hiphopu, zmešanim z electro jazz vesoljskim future funkom, prinaša v globalni rap za odprte glave veliko mero svežine. Upornost, raziskovalnost, besedilna zavednost in kreativnost Isha, zavitega v pojavo Palaceerja Lazara, postavljajo nov standard raperske in medžanrske ekspresije, odmaknjene od sodobnih klubskih, neizvirnih in generičnih raperskih trendov. Po dveh še bolj mračnih ep-jih tokrat Ish vendarle zagleda vsaj odtenek sonca, rapa malce bolj svetlo in pušča v našo galaksijo prostor za kanček upanja. Radikalna impresija levopoljnega rapa se je soočila s temačnostjo misterijev zemeljske oble in njenih izvenzemeljskih podružnic.
Ponujeni prostor artistične svobode, želje po raziskovanju neznanega, artikuliranost, sicer močno radikalne afrocentristične identitete in zavednosti, je na prvencu projekta Shabazz Palaces „Black Up“ izpiljen do potankosti. Še več, plošča je močan kandidat za album leta, saj njegova magična moč in impresija presegata okvire sodobne glasbene kulture, kar s svojo glasbeno odprtostjo tvori močan antipod žanrskim etiketam ter uniformiranosti. Vsekakor izvenserijsko.
pripravil Marko Godnjavec- Jizah
Komentarji
komentiraj >> Re: SHABAZZ PALACES: Black Up (Sub Pop, 2011) (ponovitev 08.07.2011 ob 00.30
MCJ [01/07/2011]
So not my thing, sem mislil, da spet pretiravaš, ampak kurac, imaš prav, čista hudobija. Tako kot Black on Both Sides: na trenutkih tako cheesy, da me je že sram, a hkrati tako fucking tight, da se ven ne vidi.
odgovori >>
[brez naslova]
pb [04/07/2011]
hell yeah! to je to za to leto.
odgovori >>