Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Clean Feed večer na ljubljanskem jazz festivalu!!! (1276 bralcev)
Ponedeljek, 4. 7. 2011
MarioB



Predzadnji dan Ljubljanskega jazz festivala je bil posvečen varovancem portugalske založbe Clean Feed, ki letos obhaja deset let delovanja. To je bil konceptualno najbolj dodelan program od štirih dni festivala, in tudi izvedbeno je ponudil enega letošnjih viškov. Slišali smo štiri precej različne zasedbe, ki pa jih je vse odlikovala izjemna povezanost članov zasedb, vrhunska uigranost ter sposobnost prečkanja na albumih zastavljenih postavk. (foto: Nada Žgank/ Arhiv Jazz Festival Ljubljana) (v celoti!)
BERNARDO SASSETTI TRIO, CHRIS LIGHTCAP's BIGMOUTH, ANGLES, TONY MALABY's TAMARINDO, 1. 7. 2011; Klub Cankarjevega doma, Linhartova Dvorana, Ljubljana

* Predzadnji dan letošnjega Ljubljanskega jazz festivala je bil posvečen varovancem prodorne portugalske založbe Clean Feed, ki letos obhaja deset let delovanja. To je bil konceptualno najbolj dodelan program od vseh štirih dni festivala, in tudi izvedbeno je ponudil enega viškov letošnjega dogajanja. Slišali smo štiri precej različne zasedbe, ki pa jih je vse odlikovala izjemna povezanost članov zasedb, vrhunska uigranost ter sposobnost prečkanja na albumih zastavljenih postavk.

Dan portugalske založbe, na kateri smo slišali ameriške, švedske in portugalske jazzerje, so načeli slednji. Pianist Bernardo Sassetti velja doma za malone zvezdnika jazza; njegov slog primerjajo s tistim Keitha Jarretta, kar pa je, kot smo kmalu ugotovili, precej ohlapna opazka. Sassettija resda odlikuje nagnjenost k liričnemu pianizmu in približevanju klasični glasbi, a je to le ena od njegovih iztočnic. Povrh imata člana njegovega tria, s katerim se je predstavil pri nas, precej enakopravno vlogo v pletenju čvrsto zgrajenih skladb, ki pa v medigri dobijo manj formalen značaj in nemalokrat zazvenijo v bolj svobodnjaških odtenkih.

Trio je v enaki meri postregel z bolj razigranimi ter krhkimi, baladnimi skladbami, v katerih se nosilna minimalistična melodijska ideja ponavlja, a jo glasbeniki ves čas dopolnjujejo z odvodi in niansami ter iz navidez preproste fraze zgradijo dinamično, ves čas rastočo in premikajočo se impresionistično zvočno sliko. Svojevrstno nadgradnjo ali pa povzetek Sassettijevih snovanj smo dobili v lucidni predelavi komada »Working Class Hero« Johna Lennona, v katerem so glasbeniki na prepoznavno temo gradili popolnoma nove kose skladb ter jih znova spretno speljevali k ponavljajoči se temi.

Po navdihujočem in navdihnjenem klubskem špilu smo se za dva koncerta preselili v Linhartovo dvorano. Prva je tam nastopila zasedba Chris Lightcap's Bigmouth. Vodja kvinteta je basist Chris Lightcap, poudarek na basistih pa je bila, namerno ali ne, tudi ena rdečih nit letošnjega festivala. Lightcap je ponudil samosvojo inačico modernega jazza, ki se pari s pop-senzibilnostjo in spogleduje z všečnostjo, a ne pozablja na jazzovsko podstat s harmonskimi in ritmičnimi premiki ter zavzetim muziciranjem.

Zasedba dveh saksofonistov, pianista, bobnarja in basista je igrala večinoma skladbe s tudi pri nas hvaljenega albuma »Deluxe«. Komadi pa so v živi različici postregli z bolj odprto zvočno sliko, več dinamike in bolj opazno menjavo vlog posamičnih muzičistov. Ob razigranem in zvensko raznovrstnem saksofonistu Tonyju Malabyju, ki smo ga kasneje slišali tudi na zadnjem koncertu, smo se še posebej navdušili prav nad vodjem kvinteta, ki ni pozabil na stare mojstre zankastih in zapeljujočih basovskih riffov, ki pa pri njem dostikrat zazvenijo po rockovsko.

Zasedba Chris Lightcap's Bigmouth je s špilom na ljubljanskem jazz festivalu doživela svojo evropsko premiero, za njo pa nas je čakala še svetovna premiera švedskega Angles Octeta. Nam dobro znana banda pod vodstvom Martina Küchna, ki smo jo kot sekstet občudovali na lanskoletnem festivalu Jazz Cerkno, je medse sprejela še enega saksofonista in pianista ter se prvič sploh predstavila kot oktet.

Angles so nagnjeni k daljšim skladbam, v katerih se izmenjujejo zgoščena skupna igra z vložki posameznikov ali določenih sekcij znotraj zasedbe. Rahlo raskav zven celotnega okteta je lepo sovpadal z občasnim naslanjanjem na razživeti židovski klezmer, po drugi strani pa se je tudi prilegal zvoku šekaste cirkuške ali razposajene poulične godbe, ki ga zasedba neguje.

Slednje jih približuje nekaterim modernim big bandom, kakršni so Italian Instabile Orchestra ali pa tudi Arkestri legendarnega Suna Raja. Angles so zlahka, čeprav jih je le osem, dosegli zvok big banda, masiven zven pa so nenehoma prekinjali z jedkimi vpadi in prekinitvami toka, živčnimi pretresi nosilnih linij in prodornimi soli. Sam vodja okteta, Martin Küchen, se je zamaknjeno zibal sredi kolegov in pustil, da se godba dogaja sama, občasno pa je kakemu komadu zasolil žgoče-pekoči solo. A bolj kot zaradi solističnih vpadov smo godbo Angles Octeta občudovali zaradi malone otipljive zvočne gmote ter počasnega grajenja vznesenosti zvočnega mnogo-govora.

Vznesenosti smo bili še bolj deležni na sklepnem, znova klubskem koncertu tria Tony Malaby's Tamarindo feat . William Parker & Nasheet Waits. Tudi ideja, da nekateri glasbeniki nastopijo v različnih zasedbah, se je pokazala za zelo simpatično in poučno. Pokazala je, kako vešče se posamični glasbeniki prilagajajo različnim muzikam in stilom igranja. William Parker, denimo, je bil v tem triu manj v ospredju kot pri Farmers by Nature. Popolnoma razumljivo, saj je pustil glavno besedo vodji tria Tonyju Malabyju, ki je melodičnost, kot jo je izkazal v bendu Chrisa Lightcapa zamenjal s svobodnjaškim igranjem, v katerem ni prostora za igranje s temami ali predajo sola drugemu soigralcu.

Ne, trio je pičil brezkompromisno. Udarna in energična igra, ki je resda dajala prostor vsem trem glasbenikom, je vendarle imela poudarek na vijugastih in predirnih linijah saksofonista, ki pa so ob vsem norenju izžarevale tudi svojevrstno spiritualnost.

Dan oziroma večer založbe Clean Feed se je izkazal za zadetek v črno. Na njem se je, glede na opaženo povečano apatijo ali nezainteresiranost jazzovskega občinstva, zbralo tudi zavidljivo število poslušalcev, ki so s svojim bodrenjem, prepoznavanjem skladb, vriskanjem in obilnim ploskanjem prispevali k odličnem vzdušju. Upamo, da bo politika predstavljanja posameznih založb postala stalnica ljubljanskega jazz festivala in celo postala točka v programu, ki jo bomo najbolj pričakovali.

Na dnevu varovancev založbe Clean Feed na Ljubljanskem jazz festivalu sem bil Mario Batelić.


Komentarji
komentiraj >>