* Naša dvakratna drugogodbaška gostja Susana Baca je do širše prepoznavnosti prišla, ko je David Byrne uvrstil njeno skladbo »Maria Lando« na kompilacijo »The Soul of Black Peru«. Perujska pevka je nato nadaljevala sodelovanje z založbo Luaka Bop in pred nami je že njen sedmi album, objavljen pri Byrnovi založbi, po zaslugi katere je svet spoznal mnoge pozabljene, prezrte ali malo znane ustvarjalce iz Latinske Amerike, Azije in tudi ZDA.

Rdeča nit ustvarjanja Susane Baca je raziskovanje in preučevanje afriške dediščine v Latinski Ameriki. Opozorila je na prej malo znano afroperujske sloge v svoji domovini, ki so bili celo v Peruju slabo poznani vse do srede prejšnjega stoletja. Za pionirja širjenja vednosti o samosvoji glasbi nekdanjih afriških sužnjev velja Nicodemes Santa Cruz s svojimi ploščami konec 50. in v 60. letih, desetletje kasneje sta štafeto prevzeli zasedba Peru Negro in slovita pevka Chabuca Granda. V času razcveta tako imenovanih »godb sveta« pa je prav Susana Baca najbolj zaslužna, da so črnsko glasbo Peruja, znanega predvsem po »andskem zvoku«, spoznali tudi onkraj meja Latinske Amerike.

Bacova je s soprogom ustanovila Instituto Negrocontinuo, katerega ime odlično povzema tako njeno početje kakor tudi godbo, ki nam jo ponuja na albumu Afrodiaspora. Ime albuma delno nakazuje koncept raziskovanja afriških prvin, kar kajpak za Bacovo ne bi bilo nič novega, še manj nepričakovanega. A tokrat se ni ustavila le v domovini in se je odpravila na popotovanje po številnih državah Latinske Amerike in Karibov. Ob njenem samosvojem afroperujskem slogu tako na albumu slišimo kopico slogov, kot so son, cumbia, plena, tango in bomba.

Gre torej za svojevrstno zakladnico afrolatinskih slogov, ta zakladnica pa kajpak ni kakšna zaprašena ali arhivska. Gre za žive muzike, od katerih marsikatero dobro poznamo tudi v Evropi. Še bolj pomembno je, da se te godbe ves čas pregibajo in spreminjajo, več kot kanček k tej nenehni prenovitvi pa pristavi sama Bacova. V pesmih namreč združuje idiome posamičnih držav z afroperujskim slogom, marsikje pa pristavi izvirne dodatke, ko denimo v z brazilskimi ritmi navdihnjeni pesmi »Coco y Forro« slišimo orglice. Skladba »Reina de Africa«, ena najboljših na albumu, poklon navadni črnski ženski, ki pa je zaradi gorja, ki ga prenaša, hkrati kraljica, pa pretanjeno združuje ritme in melodije flamenka, tanga in panalivia.

Bacova je naredila še korak stran od njej bližnjih tradicij, saj je predelala komad kultne funkovske zasedbe The Meters »Hey Pocky Way«. S tem se je poklonila New Orleansu, v katerem je prav v času razdejanja orkana Katrina pisala primerjalno študijo o afroperujski in afroameriški glasbi. Ob tipičnem neworleanškem »brass« bandu slišimo spet orglice, tokrat ubrane po bluesovsko, med trobili pa izstopa pozavna jazzerja Wayna Wallacea. Bacova najprej zapoje v angleščini, nato pa v žgočem komadu začne mešati španščino in angleščino ter tako dodatno zabriše meje med glasbo dveh kultur, ki se že tako ves čas mešata v ozadju.

Album »Afrodiaspora« ni le posvetilo spregledanim ali manj znanim afriškim idiomom, ki jih najdemo ob boku dobro znanih in praktično globalno priljubljenih, kot sta denimo cumbia ali tango, temveč tudi poklon nekaterim soglasbenikom. Skladba »Que Bonito Tu Vestido« prihaja denimo iz repertoarja mehiške pevke Amparo Ochoa, ki jo je Baca spoznala in jo slišala peti to pesem. Album se prav tako konča s poklonom, a tokrat gre za poklon sami Bacovi. Pesem »Canta Susana« je spisal Victor Merino, zapel pa jo je znani perujski pevec salse Carlos Mosquera.

Uvrstitev take pesmi na album se morda zdi na prvi pogled problematična, a vedeti je treba, da pesem ni nastala po naročilu, temveč jo je avtor napisal navdihnjen s Susaninim pretanjenim nastopom. Tokrat pa je vendarle ne bomo zavrteli, a ne zato, ker bi imeli pomisleke, marveč iz povsem praktičnih razlogov - dolžine albuma. Pa tudi zato, ker v njej Bacova nastopil le kot navdih za pesem in se sama v njej ne oglasi. Raje si bomo privoščili splet pesmi iz Venezuele, Kolumbije, Brazilije, Portorika, Mehike, ZDA in Peruja v izvedbi Susane Baca, ki jim je podelila zanos, zadržanost in hkratno izrazno moč, nagajivost in svečanost. »Afrodiaspora« ni le še en odličen album Susane Baca, marveč ponuja doživeto odigrano in zapeto zvočno popotovanje po živi afriški zapuščini, ki jo slišimo v marsikateri muziki, pa se morda tega ne zavedamo.

pripravil Mario batelić