Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BIOSPHERE: N-Plants (Touch, 2011) (ponovitev 19.7.2011 ob 00.30) (1284 bralcev)
Torek, 12. 7. 2011
goran



Nov album enega najvidnejših ustvarjalcev ambientalne glasbe, ki konec meseca nastopi na tolminski Sajeti ... (v celoti!)
*
Če bi iskali ustvarjalce, ki so najbolj zaznamovali podobo ambientalne glasbe, ne bi mogli zgrešiti Norvežana Geira Jenssena alias Biosphere. Prav letos mineva dvajset let od njegovega prvega solističnega dolgometražca, s katerim je postavil vsaj enega od temeljev sodobne elektronske ambientalne glasbe. V tem času je objavil več kot deset albumov, s katerimi je izoblikoval prepoznavno estetiko, ki so jo nekateri poimenovali arktični ambient, drugi techno ambient, obema opredelitvama pa je skupna predvsem izrazita cinematična senzibilnost. Te se oklene tudi z novo ploščo 'N-Plants', s katero se napaja v svojih preteklih izrazih in jih obenem razširi oziroma redefinira. V skrajnem primeru bi mu lahko očitali, da se ponavlja, toda Jenssen sodi med peščico tistih ustvarjalcev, ki svojo prepoznavno izraznost vsakič znova členijo tako prepričljivo, tako mojstrsko, da jim to ponavljanje lahko štejemo le v dobro.

Po hitrem prebiranju recenzij nove plošče, zbranih na lepo urejeni spletni strani cenjene založbe Touch, pri kateri je Jenssen našel svoj dom kmalu po prelomu tisočletij, naletimo na protislovje. V večini teh je zapisano, da album 'N-Plants' prinaša odmik od Jenssenove pretekle izraznosti, obenem pa se vse bolj kot z glasbo ukvarjajo z razmislekom, v katerem je Norvežan tokrat poiskal navdih. Tega je menda našel na Japonskem, prvotno skozi fenomen japonskega post-vojnega hitrega gospodarskega razvoja, katerega pomemben del je slonel tudi na jedrski energiji. Potem ko je našel fotografije ene od mnogih jedrskih elektrarn, je navdih skrčil le na elektrarne posejane po vsej Japonski. Najprej so ga fascinirali arhitektura, oblikovanje in zanimive lokacije, po tem, ko je odkril, da je večina teh elektrarn zgrajenih na potresno tveganih lokacijah, pa se je osredotočil predvsem na njihovo potencialno nevarnost za okolje. Potem, ko se je taka katastrofa v letošnjem marcu zgodila v Fukušimi, so v Jenssenovi novi plošči, ki je začela nastajati še pred potresom, nekateri našli celo preroški potencial. Resnici na ljubo so te elektrarne le nesreča, ki čaka na to, da se zgodi, zato 'N-Plants' lahko razumemo predvsem kot okoljevarstveni pomislek Jenssena, sicer velikega ljubitelja narave, gozdovnika in hribolazca.

Izrazno Jenssen torej ostaja zvest svojim preteklim domislicam. Vselej zanimiv spoj terenskih in raznoterih arhivskih posnetkov ter sintetičnih sekvenc se tokrat bolj nagiba k slednjim. V čistih, minimalističnih melodičnih linijah in enostavnih ritmičnih repeticijah na površje pronica Jenssenovo mojstrstvo za subtilno zvočno manipulacijo. V to so priložnostno vpeti različni posnetki, nabrani v eksotični japonski zakladnici zvočnih zapisov, ki nevsiljivo in nepretenciozno oznanjajo zasnovo plošče. Eden ključnih presežkov, če 'N-Plants' primerjamo z estetikami sodobnih epsko razpoloženih ambientalistov, se skriva v Jenssenovi zadržanosti. Morda bi ploščo lahko označili celo za introspektivno, pogojeno s tesnobo ali pa žalostjo do neodgovornega človeškega poseganja v naravo in igranja z usodo. V njej zlahka najdemo tudi kopico elektronsko-ambientalnih klišejev, toda Jenssen jih, kot vselej, izkoristi sebi v prid. Nenazadnje pa se je večina teh klišejev izoblikovala prav skozi njegove izvirne domislice, zato tega ne gre razumeti kot kritike. Zdi se, da Jenssnu v teh preverjenih obrazcih kljub ponavljanju vselej uspe najti presežke. 'N-Plants', predvsem v primerjavi z njegovo kultno ambientalno ploščo 'Substrata', verjetno ne doseže tistih najbolj svežih, inovativnih standardov. Je pa po dveh nekoliko manj atraktivnih predhodnih albumih izvrstna napoved, da Jenssenu kljub dvajsetletnemu raziskovanju ambientalne estetike še zdaleč ne zmanjkuje zanimivih idej. Te pa bomo že prihodnji teden premierno lahko slišali tudi na njegovem koncertu v zanj idilično izbranem okolju na letošnjem kreativnem taboru Sajeta.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>