Najnovejši video projekt Nevena Korde z imenom Vrnitev ni nikakršna vrnitev v zgodovino videa, h koreninam, kamor zajadra misel po poti prve asociacije. In ni vrnitev Korde kot umetnika ali artista. Lahko bi rekli, da to sploh ni vrnitev, temveč nenehno vračanje. Vrnitev Nevena Korde je vračanje videa v prostor, v realnost, v interakcijo z gledalcem, v opazovalca samega. Je tisto ponavljajoče vračanje, ki je vedno drugačno, a hkrati že poznano in s tem celovito ter odprto za novo vizualno izkustvo.
Najnovejši video projekt Nevena Korde z imenom Vrnitev ni nikakršna vrnitev v zgodovino videa, h koreninam, kamor zajadra misel po poti prve asociacije. In ni vrnitev Korde kot umetnika ali artista. Lahko bi rekli, da to sploh ni vrnitev, temveč nenehno vračanje. Vrnitev Nevena Korde je vračanje videa v prostor, v realnost, v interakcijo z gledalcem, v opazovalca samega. Je tisto ponavljajoče vračanje, ki je vedno drugačno, a hkrati že poznano in s tem celovito ter odprto za novo vizualno izkustvo. To pa je v domeni digitalnih spoznavnih medijev za gledalca ključno. In seveda popolnoma subjektivno determinirano.
Video instalacija, ki jo tokrat predstavlja Korda, razstavni prostor Galerije Alkatraz spremeni v eno samo strukturirano gibljivo sliko. Tovrstna praksa, da video projekcija ne zapolni samo ozkih okvirov zgolj ene stene ali, še huje, platna, temveč se razprostira po kar največji površini, je vzpodbuda za nova dojemanja video umetnosti in odprta za več potencialnih interpretacij in občutij. Hitri prehodi med sekvencami gledalcu onemogočajo fokus na vsebino, do izraza pa pridejo barve in surove forme posameznih videov. V linearnost naravnano gibanje ene izmed projekcij omogoča repetitivno sledenje podobam, pazljivo oko pa lahko na njih večkrat ujame domiselne parole v stilu »Bog je velik. Drevo je že večje.« in »Svet te je dolžan živeti.«
Iz šestih projektorjev projicirane svetlobne podobe se premikajo po vsem prostoru, vseh njegovih elementih in na gledalca. Svetlobni snop nemalokrat zaslepi pogled in ga s tem, morda hote ali pa popolnoma spontano, preusmeri drugam. Projicira se večje število Kordovih starejših videov, izjema je živa projekcija, kjer kamera beleži trenutno dogajanje v galeriji in jo tako interaktivno vključuje v svojo koherentno vsebino. Posebno doživetje prostora omogoča tudi ogledalo na steni, skozi katerega se slika reverzibilno vrača nazaj na opazovalca in s tem spreminja trenutno realnost. To pa je na neki način lahko tudi subjektivno naravnan funkcionalni cilj instalacije, v odnosu do njenega objektivnega cilja - seciranja pojma videa na njegove fizične realnosti.
Na torkovi otvoritvi je Korda ta cilj fragmentacije videa retorično izrazil prek avdiovizualnega performansa. Polurni dogodek, ki smo ga v živo predvajali tudi na frekvenci Radia Študent in ga lahko poslušate na spletni strani odprte radijske eksperimentalne platforme Radar, je že tako bliskajočemu in barve menjajočemu okolju dodal še eno vizualno komponento - iz televizijskega zaslona predvajano podobo citirajočega umetnika. S tem se je Korda še bolj približal digitalni naravi dogodka, saj je svojo fizično prisotnost simultano zreduciral v elektronsko sliko na ekranu, kot da konkretna podoba iz mesa in krvi tu sploh ne šteje, važno je le tisto, kar se podaja prek svetlobnih informacij. Tako tudi obiskovalci prikrito postanejo zgolj metafora bele stene ali platna, na katera se projicira video, dokler jih ne ujame oko kamere ter jim s tem omogoči obstoj v času in prostoru. In čeprav Korda v performansu navaja, da je obiskovalec s svojo telesno prisotnostjo del videa in sam rezultat instalacije, je projicirana realnost v Vrnitvi vedno konkretnejša od tiste fizične, čeprav prva brez druge ne more obstajati.
Svoj govor je Korda podkrepil z računalniško generiranim piskajočim zvokom, ki se je v gibljivo instalacijo integriral bolj, kot si je moč predstavljati. Skozi izmenično prebiranje lastnega CV-ja, spremnega teksta k instalaciji in nekaj relevantnih citatov, je gledalcu-poslušalcu, zaslepljenemu z močno svetlobo projektorja, počasi odkrival zgodbo svojega umetniškega dela. Da je to programirano gibanje, kolaž sodobnosti, da »z mnoštvom preobrazb v polju avtopoetike provocira, simulira, dekonstruira, parodira sodobno identiteto, njene podporne diskurze ali podporne ideologije,« in ne nazadnje, da je to uživanje v stvarnosti. Vrnitev v polju in k pojmu lepega.
Vrnitev se sicer bolj kot v pojmu lepega odraža v posebni subjektivni izkušnji posameznika, ko ta vstopi v Galerijo Alkatraz. Bliskajoči in niti za sekundo statični projekciji se še fizični prostor ne zdi ovira, da ne bi izstopila iz ustaljenih okvirov vizualne umetnosti, zanjo se zdi, kot da bi iz sten galerije stopala v neskončnost, kamor potegne tudi gledalca. Za daljša pohajkovanja po galeriji so priporočena sončna očala, instalacija pa bo na ogled do 19. julija.
Med gledanjem v projektorje je sončna očala pogrešala Tina Dolinšek.
Komentarji
komentiraj >>