La Plebe so punk-rock bend iz San Francisca in Brazzo En Brazzo je njihov zadnji dolgometražni album, ki je izšel tudi na vinilu novembra preteklega leta za založbo Kool Arow. Kool Arow je založba, za katero stoji Bill Gould, nekdanji basist Faith No More. Gould je producent obeh zadnjih plošč La Plebe, ki so jih posneli in izdali za omenjeno založbo. Gould prav tako na albumu Brazzo En Brazzo odigra klaviature na posnetku skladbe »La Soledad«. Nekateri založbo Kool Arow poznate po še enemu bendu. Seveda so to Kulturshock, ki so s Kool Arow sodelovali od začetka tretjega tisočletja pa tja do leta 2006, ko so ustanovili lastno založbo. Zadnje novice iz te založniške hiše pa pravijo, da se pripravlja sodelovanje tudi z bendom Dubioza Kolektiv iz nam bližnje Bosne in Hercegovine.

No, pa se vrnimo k plošči Brazo en Brazo, na kateri je dvanajst skladb, ki so v večini napisane in odpete v španskem jeziku. Za razliko od predhodnega albuma Hasta La Muerte je angleški jezik na plošči Brazo en Brazo še manj prisoten. Peterica, Alberto na trobenti, Antonio »Tron« na trombonu oz. pozavni, Adam »Pags« na kitari in vokalu, Lupe na basu in vokalu ter Mark T. na bobnih, sestavlja La Plebe, ki so se s to ploščo še bolj približali latino ameriškim koreninam. Bend je v glavnem mehiškega porekla, kitarist in vokalist Adam Paganini pa prihaja iz Argentine. In kar jih poleg glasbe in korenin druži je migrantstvo, katerega problematika se zrcali v njihovih besedilih. Besedila so polna tovariške zavesti v boju proti izkoriščevalskim političnim sistemom, protivojna in ekološko zavedna. Prav njihova napredna levičarsko usmerjena besedila in igranja na dobrodelnih koncertih so jim pred slabim letom prinesla priznanje »Best Poder to the People«, uredniško priznanje alternativnega brezplačnika San Francisco Bay Guardian.

Brazo En Brazo, zadnji album La Plebe, se ne vrača h koreninam le z uporabo španskega jezika. Uvodna skladba »Siempre Unidos« se začne z mariachi instrumentalom, ki ga zagodejo mandolina, pozavna, trobenta, bas in boben, preden zdrvijo v street punk drnec. In prav mariachi - mehiška ljudska godba - daje prav poseben pečat sicer trdemu, hitremu punk rocku La Plebe. Čeprav je glasba La Plebe izrazita in lastna punk rock godba, je v trenutku moč slišati vzornike The Clash, ki jih na nastopih v živo tudi svojevrstno preigravajo. Skladbe na albumu Brazo en Brazo so melodične. Različna, a odlična vokala »Pagsa« in »Lupea« vsak po svoje in skupaj značilno obarvata skladbe. Veliko je skupinskega prepevanja, skladbe se dostikrat prekinejo v umirjene spevne dele, ki jih poznamo tudi pri kakšnih puljskih Kud Idijotih. Seveda pa je vse dodobra začinjeno s trobento in pozavno, ki skozi vse skladbe vzdržujeta prisotnost mariachija, ki zaznamuje punk rock La Plebe.

Na plošči se nahaja tudi skladba »Bella ciao«, italijanska partizanska zimzelena pesem, ki jo La Plebe ponudijo v sebi lastni preobleki. Ploščo pa zaključuje country skladba »Been Drinkin'«, ki opeva popivanje ob juboxu. Prav z opijanjem La Plebe humorno označijo svoj glasbeni stil: »dvojezični punk z rogovi in izbljuvki, ki razveseljuje vse pristaše zgodnjega punka in hard cora.

Album »Brazo en Brazo« kalifornijskega benda »La Plebe« je preprosto odličen. Hitra, drzna godba, ki nam poleg adrenalinskega užitka privabi še marsikatero čustvo. Kot se mi je zapisalo pred enim letom ob obisku njihovega koncerta v Rogu: »spominjajo bolj na ljudski mehiški mariachi kot na karibski ska, vokali nosijo tako veselje kot jezo, kot tisto, kar imenujem „južnjaška uteha" in ga primerjam z občutkom bosanskega sevdaha in svetoboljem onkraj patetičnega, zanesenosti v občutku žalosti, in le tej navkljub, veselju do življenja v vseh možnih podobah.«
Pred kratkim so bili La Plebe zopet v Ljubljani in prav gotovo jih lahko ponovno pričakujemo. Do takrat pa uživajmo v albumu »Brazo en Brazo«. La Plebe!

Pripravil Simon Vene