Sreda, 20. 7. 2011
Goc
Švedski Victims so ob Disfear, Skitsystem in Wolfbrigade del kvarteta ključnih bandov sodobnega skandinavskega hardcore punka. Za razliko od njihovih rojakov se Victims niso uvrstili med njih s pomočjo različic metalskih glasbenih vložkov. Modro so podedovali vse, kar so najbolj vplivni, pravoverni punk in hard core bandi ustvarjali skozi desetletja ne le v kleteh in garažah na severu Evrope, temveč tudi v Angliji, ZDA, Braziliji in na Japonskem. (v celoti!)
* Victims niti na novem albumu niso spregledali komada Victims in Blood. Na letošnjem albumu “A Dissident” gre za šesto različico pesmi z istim naslovom, sicer pa smo dobili njihov peti studijski album. Švedski Victims so ob Disfear, Skitsystem in Wolfbrigade del kvarteta ključnih bandov sodobnega skandinavskega hardcore punka. Za razliko od njihovih rojakov se Victims niso uvrstili med njih s pomočjo različic metalskih glasbenih vložkov. Modro so podedovali vse, kar so najbolj vplivni, pravoverni punk in hard core bandi ustvarjali skozi desetletja ne le v kleteh in garažah na severu Evrope, temveč tudi v Angliji, ZDA, Braziliji in na Japonskem. Obenem pa so mnogo tega zaigrali veliko bolje kot je to počela večina botrov novih podžanrov na punk sceni. Pazljivo so jim prisluhnili, jim sledili in, kot je slišati, večino debelo prekašali.
Sodeč po novem albumu “A Dissident” so Victims v izjemni ustvarjalni fazi. Morda imajo tudi boljše pogoje ali več navdiha, potem ko so se iz Nyköpinga preselili v Stockholm. Ni pa treba pozabiti, da so člani banda svoje izkušnje potrdili tudi v drugih švedskih bandih, kot je denimo znana grind core skupina Nasum ali Sayyadina. Ko podrobno analiziramo njihovo furiozno početje, Victims niso v dolgih zimskih studijskih nočeh posneli nič bistveno novega v primerjavi s tistim, kar smo slišali že prej, sicer pa so vse komade naredili hitrejše, “višje” in močnejše. Nabrito d-beat mašino so dodatno frizirali in zvišali kompresijo, zdaj drvijo kot nikoli prej. K odličnemu zvoku sta zagotovo prispevala snemalec Linus Wiklund in njegov asistent Nico Elgstrand iz metalske skupine Entombed. Hkrati je nemogoče zanemariti avtonomno avtorsko plat banda, ki nas pritegne z vsako svojo ploščo in z vsakim svojim koncertom od leta 1997. Če ne bi bili tako poznani, bi še vedno neopazno tavali v labirintu mreže tisočih in tisočih manj znanih bandov, ki vsako leto uletavajo na sceno. Tudi na novi plošči v pol ure nizajo himnične hardcore punk komade, ki imajo magično moč zapeljevanja.
Victims so ostri do bolečine in natančni v nulo, hkrati pa s sunkovitimi spremembami ritmov strežejo nepozabne temačne melodije z odličnimi vokalnimi interpretacijami, predvsem basista, ki opravlja dve nalogi. Čeprav so pesmi na novi plošči v povprečju nekoliko daljše kot na prejšnjih albumih, Victims ne dovolijo, da bi za sekundo izgubili nadzor nad kompozicijami, niti slučajno pa si ne bodo privoščili kakšnega bolj surovega in umazanega riffa. Dovolijo si občasno le kratek kitarski solo ali kakšno melodijo več, kot je bilo tega na prejšnjih ploščah, saj naspidirana kitara drži več kot polovico zvočne podobe na albumu A dissident. Sicer pa tudi podaljšani komadi ne presegajo dveh minut, le dva sta komaj čez tri minute, več je tistih, ki vse povedo v dobri minuti.
Ne glede na glasbeno disciplino in olikanost jim ne manjka drznosti, besa, poguma in energije. Posebna plat so njihova odlična besedila, ki nemudoma mobilizirajo misli in kličejo na akcijo proti gnilim politikom. “A dissident” je tudi njihova najbolj politična plošča, čeprav so tudi prej udrihali proti sistemu. Že po prvem poslušanju novega albuma so me Victims napolnili z veliko energije in emocij, kar se je zgolj ponavljalo z vsakim novim poslušanjem. Tudi na svojih koncertih bruhajo energijo in ustvarjajo vzdušje, ki premika tudi tiste, ki ponavadi križem rok spremljajo bande na odrih ali so skeptični do tovrstne glasbe.
Victims so na festivalih pogosto “headlinerji”, na punk in hc sceni imajo sloves “velikega banda”. Ob tem se porajajo nepotrebni pomisleki o njihovi komercialnosti, posebej pri tistih spremljevalcih scene, ki obračajo hrbet vsem bandom, ki naberejo več kot 300 ljudi na koncertu. Hkrati pa Victims s svojim povzemanjem najboljšega od punk in hc glasbe kažejo, da ima punk globalizacija tudi pozitivno plat, ne pa zgolj tiste, da bi bandi zgolj posnemali, kar je novega v Portlandu, Goteborgu, Bradfordu, Sao Paolu, Tokiu, Barceloni, New Yorku ali kateri koli izmed punk prestolnic. Victims so pobrali vse, kar jim je bilo všeč, in naredili nekaj posebnega, kot so poskušali tudi številni drugi bandi, sicer pa so Victims le redki, ki jim je uspelo ustvariti razpoznavno podobo, ne da bi ob tem dobili številne klone.
Če se še niste odločili, da bi brskali po punk in hc podzemlju, je morda “A dissident” plošča, ki bi jo morali poiskati, da bi se prebili skozi morebitne predsodke in se prepričali v kakovost sodobne podtalne punkovske in hardkorovske glasbe.
Ker imajo Victims na novi plošči 13 komadov, ki so jih stlačili v pol ure, je dovolj časa, da napotimo na njihove starejše izdaje. Imajo še albume “Neverendlasting”, “Divide and Conquer”, “…In Blood”, in “Killer” pa tudi split lp s portlandskimi From Ahes Rise. Poleg tega so posneli dva 7“EP-ja “Harder than It Was Meant To Be” in “Lies, Lies, Lies”. Še dva EP-ja so razdelili z rojaki Acursed in ameriškimi Kylesa.
Pripravil Goran Ivanovič- Goc
Komentarji
komentiraj >>