Sreda, 20. 7. 2011
Andrej Hočevar
Under a Double Moon je koncertni posnetek dvojca McPhee in Corsano, dveh zaslužnih improvizatorjev dveh različnih generacij. McPhee, pihalec in trobilec, znan tudi po angažirani vsebini svojega glasbenega ustvarjanja zadnjih nekaj desetletij, se tukaj predstavi v mešanici neustavljive sile in zadržanega iskanja spontane melodije. (v celoti!)
'Prostor in osvoboditev zvokov, ki so nanjo že dolgo čakali.'
* Prostor in osvoboditev zvokov, ki so nanjo že dolgo čakali.
Ameriški trobentač, saksofonist in sploh multiinštrumentalist Joe McPhee spada v skupino aktivnih, vendar danes nekoliko manj znanih free-jazzovskih glasbenikov. Povedno dejstvo, ki priča tako o glasbenikovi pomembnosti kot tudi njegovi preskromni opaženosti, je vsebovano v zgodbi švicarske založbe HatHutRecords, ki je bila pred tremi desetletji ustanovljena prav z namenom, dokumentirati McPheejevo ustvarjanje.
McPhee se je najkasneje s svojim bolj znamenitim albumom Nation Time iz leta 1971 vpisal v polje tistega jazza, ki glasbeno osvobajanje vzporeja z družbenim angažmajem. Kasneje se je, še zmeraj sledeč zahtevi po glasbeni in izrazni svobodi, približal nekaterim avantgardnim in eksperimentalnim, a ne jazzovskim praksam, denimo konceptu “globokega poslušanja”, ki ga je razvijala predvsem Pauline Oliveros.
Ustroj t.i. Po-Music, McPheejeve lastne iznajdbe, je provokativni ustvarjalni proces, v katerem pridejo na površje in do izraza predvsem tista sredstva, ki sooblikujejo to pozitivno, potencialno in poetično hipotezo. McPheejev pristop h kompoziciji in improvizaciji tako privilegira izrazna križanja in mešanja, ki se prepletajo v povsem neprisiljenih, svobodnih združevanjih. Polje, ki ga McPheejeva glasbena govorica s tem odpira, daje različnim izrazom in pristopom k reševanju nekega problema – torej v iskanju improvizacijske smeri in njene morebitne nadgradnje – povsem enake vrednosti. McPheejev koncept temelji na podobnem zlitju časa in prostora, ki ga je s pojmom harmolodika opisoval že Ornette Coleman: enakovredno razporejanje harmonije, melodije, tempa in ritma, ki glasbo osvobaja od osredotočenosti na katerokoli vnaprej izbrano jedro oz. kategorijo.
Koncertni posnetek Under a Double Moon, kjer ob McPheeju igra tolkalec Chris Corsano, ni edini posnetek McPheejevih duetov: med drugim je sodeloval še s Hamidom Drakeom in Paalom Nilssen-Lovejem. Na tem posnetku so nekatera sosledja idej kot da prepognjena na povsem naključnih mestih. Pasaže na meji slišnega lahko prehajajo v korpulentne izbruhe težkega, kričečega tona in se končno spet iztečejo v nepričakovano ljubko melodijo, ki ji oba glasbenika sledita natanko toliko časa, da jo lahko razstavita in iz njenega jedra izvlečeta novo, skrito idejo.
V glavnem raziskujoči karakter nastopa se, kot je za McPheeja že kar značilno, zaganja in znova ustavlja, kot da ne bi hotel predolgo vztrajati niti pri tisti ideji, ki se zdi posrečena. Kot da je konec koncev dejstvo, da se zdi posrečena, že samo po sebi zgrešeno, tendenciozno in ideološko dojemanje. Verjetno najboljši primer McPheejevega improvizacijskega jezika je njegov solistični album Tenor iz leta 1977, na katerem McPhee neustavljivo raziskuje posamezne zvočne odtenke svojega inštrumenta, ki ga je začel igrati pravzaprav šele za trobento. Od nizkih do visokih registrov se McPhee sprehodi v nekaj tonih, ki jih zna podaljšati v visoka škripanja in piskanja in tuljenja, ki jim sledi, četudi vanje sprva ni imel pravega zaupanja. Ne nazadnje je McPheejeva glasba osvoboditev, osvoboditev zvokov, ki so na ta trenutek že dolgo čakali.
No, barvna paleta zvokov iz posameznega inštrumenta je na albumu Under a Double Moon vendarle nekoliko skromnejša, prav tako pa tudi manj divja, kot denimo ob Petru Brötzmannu. Zato pa McPhee, ki igra v glavnem sopranski saksofon in trobento, svoje zvočne okruške postavlja v bolj zavezujoč odnos s pavzami in tišinami. Chris Corsano mu pri tem v glavnem odlično sledi, še posebej v mirnejših delih. Tam je njegova govorica izjemno pretočna in po potrebi v svojih hitrih prelivanjih tudi kontrastna. Videti je, kot da se je Joe McPhee na tem posnetku želel posvetiti predvsem trenutkom nekakšne napete nejasnosti oziroma potencialnosti, ki se noče ukalupiti v nobeno izrazitejšo pojavnost. Spet drugje pa je videti, kot da je Corsano s trenutnimi zaostanki in prekinitvami kar najbolje ujel razvoj neke McPheejeve ideje, ki se lahko v trenutku, ko pričakujemo njen konec, spet pojavi.
pripravil Andrej Hočevar
Komentarji
komentiraj >>