Britanski elektronski mag Richard D. James alias Aphex Twin je verjetno eden tistih kreativcev, za katere se zdi malo verjetno, da bi jih kdaj lahko uzrli na domačih odrih. V zadnjih letih so njegovi koncerti namreč preprosto postali preveliki za slovenski prostor. Ponudbe z vseh koncev sveta dežujejo, temu primerna pa je postala tudi njegova cena, kar pa skozi prizmo avdiovizualnih spektaklov, ki jih uprizarja s svojimi pomočniki, niti ni presenetljivo. V preteklosti je za svoje koncerte sicer rad izbiral lokacije, kjer še ni nastopal in zato honorar nikoli ni bil prioriteta, toda ob kopici ponudb v zadnjih letih se zdi verjetnost, da bi kdaj nastopil v Sloveniji, vse manjša. Trenutno je dvorana v Stožicah morda celo edino primerno potencialno domače prizorišče, vendar pa je tveganje za uspešno izpeljavo takega dogodka za vsakega organizatorja bržkone preveliko. Zdi se, da je popularnost ali pa prepoznavnost tega verjetno najbolj vsesplošno cenjenega elektronskega kreativca v Podalpju preprosto prevelika neznanka. Kar pa je pravzaprav zelo nenavadno, če vemo, da ga organizatorji priljubljenih festivalov po vsem svetu vedno postavljajo med headlinerje. In to kljub temu da že od leta 2000 ni izdal pravega studijskega albuma. Toda za tuje promotorje to očitno ni ovira. Njegovi koncerti so razprodani, pa če nastopi na Ibizi, v Singapurju, na festivalih na domačem Otoku ali pa na Sonarju, kjer je ponovno navdušil tudi letos.

Pred dobrima dvema letoma smo v RŠ koncertu že slišali posnetek Aphex Twinovega seta s festivala ATP iz leta 2003. Zdaj bi lahko rekli, da že legendarnega seta, s katerim je v nekakšnem neposrednem dvoboju zasenčil takrat med elektronsko publiko zelo priljubljenega Venetiana Snaresa. Kako zelo drugačno pot je ubrala kariera obeh kreativcev, smo se lahko ne nazadnje prepričali prav pred nedavnim, ko je Venetian Snares komaj napolnil klub Channel Zero. Med tem pa Aphex Twin redno polni prizorišča z več tisoč obiskovalci, kar ga nedvomno postavlja v prvi razred koncertnih elektronskih ustvarjalcev. Temu primerno se je spremenil tudi izbor glasbe, ki jo James vrti v svojih setih. Če je v času po prelomu tisočletja sestavljal skorajda didaktične sete, v katerih je v uri in pol delal kronološke vpoglede v elektronsko produkcijo zadnjih petindvajsetih let, v zadnjem času prednost pogosto ponovno daje svoji, resda posodobljeni glasbi. Ali še raje - na festivalih z izobraženo elektronsko publiko v svojih setih še vedno predstavlja glasbo drugih elektronskih kreativcev, medtem ko na tistih elektronsko bolj eksotičnih prizoriščih vrti predvsem variacije svojih skladb.

Prav Jamesov izbor skladb je bil med njegovimi privrženci vselej predmet različnih polemik. V svojih začetkih ob koncu osemdesetih, ko je glasbo vrtel na rejvih v rodnem Cornwallu, je dajal prednost skladbam drugih kreativcev, ne nazadnje takrat še niti ni imel dovolj lastnega materiala. Pozneje, v devetdesetih, se je odločal predvsem za svojo glasbo, v novem tisočletju pa je ponovno skorajda izključno izbiral le glasbo drugih cenjenih producentov, zato so njegovi številni privrženci takrat pogosto privzdigovali obrvi. Tistim, ki smo njegove koncerte bolj kot zaradi fame, ki ga obkroža že praktično vso kariero, obiskovali zaradi njegovega izjemnega občutka za krojenje plesne atmosfere, pa je bil izbor pravzaprav vselej sekundarnega pomena. Ponavadi smo šele po odvrtenih setih začeli ugibati, ali smo slišali skladbe nam še neznanih ustvarjalcev ali pa morda njegov lastni material, ki ga po že skoraj mitičnih govoricah hrani zase in svoje najtesnejše prijatelje. Da je teh njegovih neobjavljenih skladb bržkone veliko, lepo potrdi tudi pred nedavnim najdni set, ki ga je odvrtel leta 1997 na norveškem Quarterfestivalen. Resda ga je sestavil skoraj izključno iz svojih dobro znanih skladb, toda te je serviral v spremenjenih podobah. Odgovor na to, ali jih je prikrojil s sprotno manipulacijo ali pa so bile morda pripravljene že v naprej, ostaja neznanka. Verjetno je šlo za kombinacijo obojega, najprej pa v ušesa ponovno zbode predvsem njegov izvrsten občutek za nameščanje glasbe v izrazito plesni kontekst. Pa čeprav je skladbe odvrtel nepovezano, s kratkimi premori, česar smo danes denimo vajeni predvsem od stadionskih elektronskih kreativcev.

Pripravil Goran Kompoš